Jacques Sémelin: Očistiti in uničiti

Politične rabe množičnih pobojev in genocidov

Francoski zgodovinar je napisal komparativno študijo množičnih pobojev na primerih iztrebljanja Judov in zločinov v nekdanji Jugoslaviji ter Ruandi.

V izčrpnem delu proučuje destruktivne fantazme, podobe notranjega sovražnika, vloge medijev, organizacijo množičnega pobijanja, sodelovanje prebivalstva v pokolih, vloge intelektualcev in mednarodne skupnosti.

Pisec se v premislekih sklicuje tudi na refleksije Habermasa, Prima Levija, Arendtove in številnih antropologov, pravnikov, sociologov in politologov, ki raziskujejo genocid, sovražni govor, pravne in psihološke aspekte etničnih čiščenj in grozljivih brutalnosti.

Delo je pisano skozi implicite zastavljena vprašanja, ki iščejo odgovore: kdaj nastane premik fantazme v dejanja, kako lahko Človek v nekem trenutku začne hladnokrvno pobijati druge ljudi, zakaj mednarodne skupnosti tako pozno reagirajo, kaj mobilizira javnost, da se pridruži sovraštvu do Drugih?

Moč dela so spoznanja o strukturi družbe, ki generira genocidnost, reference na starogrške zločine, a tudi osupljive evidence, ki kažejo, kako tok dogodkov ni apriori samoumeven. V Kristalni noči je eden nacističnih policijskih poveljnikov Krützfeld s pištolo v roki pritekel pred osrednjo berlinsko sinagogo- seveda v spremstvu četice policajev - in razgnal požigalce. A kot pedantni varuh zakona je potem v naslednjih letih mirno vodil mestno policijo, ne da bi ga nacistična oblast sankcionirala.

V sicer odlični knjigi pa umanjka četrti primer iz kakšne izmed komunističnih držav: Sovjetske zveze, Kampučije, Jugoslavije ali Kitajske, ki jih pisec sicer večkrat omenja, vendar jih ne postavi v primerjalno paralelo.

Zgodovinar Sémelin je napisal študijo, a obenem tudi mini priročnik o prepoznavanju posameznih momentov in mehanizmov, ki iz navidez nedolžnih ideologij vzpostavijo države terorja, pa naj se mu reče genocid, fratricid, klasicid, etnično čiščenje ali pa democid, kot ga je izpeljal jugoslovanski državnik Tito.