Strel smrti

zadržan +

H'woodski filmi izgledajo bolje na dvdju kot v kinu.

Armand Degas je Indijanec. Ker se preživlja kot poklicni morilec, izgleda kot tipični ameriški eksistencialist: stoičen, lakoničen, ciničen, enigmatičen, fantomski in odločen, melanholični individualist s hendikepiranim partnerjem (Joseph Gordon-Levitt), ki ga spominja na mrtvega brata. Njegov vzdevek je »Blackbird«. Lahko bi si rekel tudi »Man with No Name«, toda toliko smisla za humor, ironijo in paradoks nima, pa četudi živi v paradoksu: hladnokrvni morilec, ki hoče biti simpatičen. Nihilistični psycho, ki hoče, da se z njim identificiramo. Ali bolje rečeno, da se identificiramo z njegovo tišino, z njegovim bojem za preživetje, z njegovim negotovim položajem v prehranjevalni verigi - njegova tišina zveni kot tišina tistih, ki so v kapitalizmu obsojeni na tišino. Njegove krogle pa zvenijo kot svarilo: hej, ne obsojajte me - vsi, ki živite pod kapitalizmom, se pobijate med sabo! V tem, da je glavni junak Indijanec, ki pobija belce, lahko vidite več, kot je pripravljen videti film: v tem filmu Indijanec belce pobija zato, ker mu plačajo - v kakem drugem filmu bi morda užival v tem, da mu za pobijanje belcev še plačajo. Njegov obraz izgleda kot kaktus, ki so ga predolgo pustili v zametih puščavskega vetra in peska. Igra ga Mickey Rourke. Ko ubija, dela veter, toda svoje delo vedno opravi, ker hoče biti nepogrešljiv. In neodstavljiv. Kot Anton Chigurh v filmu Ni prostora za starce. Toda pri enem izmed šutingov ga zmoti zakonski par (Diane Lane & Thomas Jane), ki še komaj stoji skupaj. Ker pa zakonski par vidi tudi njegov obraz (in obratno), je jasno troje: prvič, da bo skušal Indijanec dokazati, da je nepogrešljiv, drugič, da bo program za zaščito prič, ki bo skušal zabrisati sledi za zakonskim parom, le slepa ulica, in tretjič, da bo Indijanec zakonski par prevečkrat zgrešil, da bi ga spoštovali. Strel smrti je B film, ki umre neodrešen. B triler, ki bi rad dal izjavo, pa ve, da to nikogar ne briga. B šoker, ki hlepi po tem, kar je videl v drugih filmih, pa si tega ne more privoščiti. Z eno besedo: Strel smrti je B film, ki ti je lahko všeč, toda v upanju, da ti tega ne bo treba razlagati ali pa utemeljevati.
Najprej se lahko povsem upravičeno začudite: kako to, da Strel smrti sploh igra v Koloseju? S tem ni kakopak nič narobe. Mickey Rourke v Koloseju? Kul. Fajn. Let's rock! Problem je seveda v tem, da Rokoborca, ki je Mickeyja Rourkea proslavil in vrnil v življenje (nominacija za Oskarja), Kolosej ni videl. Problem je še večji, če upoštevate, da je Rokoborec igral v vseh kolosejih tega sveta, razen v ljubljanskem, medtem ko Strel smrti igra le v ljubljanskem - ameriški koloseji ga niso videli. Ali natančneje: v Ameriki je po krajšem namakanju v Phoenixu zletel direkt na dvd. Čudno, ne. Kako to? Najprej si boste rekli: slovenski filmski biznis očitno ni biznis. In dalje: slovenski filmski biznis je očitno tako razštelan in tako dezinformiran in tako ignorantski in tako šlosarski, da ne loči med filmi in da ne ve več, kaj je zanj dobro in kaj slabo. Dodajte še zgodbo o tem, da Rokoborec v Koloseju ni igral zato, ker ga je distribuiral Blitz, ki je hrvaško podjetje in obenem lastnik verige hrvaških multipleksov: nič, Kolosej in Blitz, velika rivala, spet nista našla skupnega jezika. Ne prvič. Ne zadnjič. Vidite, ker ravnotežje sil in koalicij ni tako, kot bi moralo biti, Rokoborca v Koloseju nismo videli. Če bi bilo ravnotežje sil in koalicij rahlo drugače postavljeno, bi ga videli. V Ameriki - pa tudi drugod - multipleksom očitajo, da jih pri programiranju ne vodi kvaliteta filmov, ampak le poslovna logika, le profitni interes. To za ljubljanski multipleks ne velja: pri programiranju ga ne vodi niti kvaliteta filmov niti poslovna logika. Kar je seveda unikatno - tako unikatno, da lahko v njem gledamo ameriški film, ki ga Amerika v kinu ni videla. Ne da je to samo po sebi problematično, toda problematično in absurdno in noro je, da o filmskem programu - o tem, kaj gledamo in kaj ne! - ne odloča niti kvaliteta filmov niti poslovna logika, ampak da o tem odločajo kaprice, dnevno počutje, otroške bolezni, samomorilski flirti, politični amaterizem in deregulirano egotriparjenje vpletenih, kar v skrajni instanci le potrjuje staro krilatico, da Slovenci niso rojeni za film, kaj šele za filmski biznis. Kolosej tako zamuja zgodovinsko priložnost: če bi bil umno programiran (kar je danes povsem mogoče), bi lahko letno zaslužil milijon evrov več kot sicer (zlahka), obenem pa bi lahko konkuriral za titulo najbolje programiranega multipleksa na svetu (zlahka). Nič novega pravzaprav: Slovenci niso nikoli vedeli, kaj naj počnejo s filmom. Do filma so bili vedno skeptični. Do filma so imeli vedno ambivalenten odnos. Do filma so imeli vedno latentno averzijo. In vendar unikatno: le v Sloveniji si lahko privoščiš to, da ne veš, kaj bi počel s filmom. To je del nacionalnega karakterja.
Dodatna ironija je kakopak v tem, da prav Strel smrti zelo dobro potrjuje znano krilatico ameriškega scenarista Williama Goldmana, da v Hollywoodu nihče ničesar ne ve. Kot rečeno: v njem igrajo Mickey Rourke, Diane Lane, Thomas Jane in Joseph Gordon-Levitt (plus Rosario Dawson). Hja, dokaj zvezdniško. Dalje: posnel ga je John Madden, avtor Zaljubljenega Shakespearea. Veliko ime. Posneli so ga po romanu Elmorea Leonarda (Jackie Brown, Get Shorty, Out of Sight, 3:10 to Yuma itd.). Hu! Zapakirala sta ga brata Weinstein (Šund). Vau! Nekaj časa je kazalo, da ga bo izvršno produciral Quentin Tarantino. Pa ga potem ni. Nekaj časa sta scenarij frizirala in polirala Sydney Pollack (Moja Afrika) in Anthony Minghella (Angleški pacient). In potem umrla, ne da bi film kdaj videla. In zdaj pride glavno: Strel smrti so začeli snemati leta 2005, toda ko so ga posneli, niso vedeli, kaj naj z njim počnejo. Zdelo se jim je, da ne stoji skupaj. Dali so ga na hladno, kjer je ždel dve leti - leta 2007 so igralce poklicali, da so nekatere prizore še enkrat posneli. Film še vedno ni stal skupaj. Izrezali so Johnnyja Knoxvillea. Kompletno. In še vedno niso vedeli, kaj naj počnejo z njim. Naslednje leto so nad njim dokončno obupali, toda nenadoma je eksplodiral Rokoborec - comeback Mickeyja Rourkea je postal nova velika stvar. In res, ko je bil Rourke nominiran za Oskarja, so Strel smrti na hitro prikazali v Phoenixu. Nihče se ni prikazal. Potem so rekli: dvd. In dvd je bil. Strel smrti je subcinefilski B film, v katerega je šla vsa h'woodska nevednost, zato izgleda bolje na dvdju kot v kinu.