6. 8. 2009 | Mladina 31 | Kolumna
Washingtopnski trobentači
Prepuščati dobra podjetja lastnikom iz tujine prostovoljno in brez potrebe, je norost brez primere
© Tomaž Lavrič
Z razkrajanjem Šrotovega imperija se na sceno spet enkrat vrača razprava o nacionalnem interesu. Zdaj ima že kar dolgo brado.
Začela se je z namero Drnovškove vlade, da NLB proda Belgijcem. Tisti redki novinarji, ki smo temu nasprotovali, smo pojem nacionalnega interesa okoli tega sklopa vprašanj (nacionalni interes nastopa na različnih področjih v različnih oblikah) jasno definirali: gre za interes Slovenije, da velike, dobre, pomembne banke, zavarovalnice ali strateška podjetja (blue chipi) ostanejo v domači zasebni in delni državni lasti. Tujemu lastništvu manjših ali slabih podjetij nismo nasprotovali. Enako kot ne razumni privatizaciji državne lastnine v gospodarstvu, vendar pod pogojem, da se časovno raztegne, saj bi blue chipi zaradi pomanjkanja domačega kapitala sicer nujno prišli v tujo last. Za državo bi bilo, smo trdili, to dolgoročno zelo slabo. Dr. Mencinger pravi to preprosto in jasno: ne prodajaj nič, če ni nujno.
To velja še zdaj, toda nacionalni interes je od takrat že zdavnaj postal žvečilni gumi - zlorabljali so ga politiki, mladoekonomisti, menedžerji, novinarji ... Pojem spremlja velika zmeda. Na mednarodni ravni jo je učinkovito pomagal zakuhati t. i. washingtonski konsenz iz leta 1989, neoliberalni katekizem, sestavljen posebej za čas po padcu komunizma in namenjen ekonomskemu obvladovanju postkomunističnih in manj razvitih držav. Njegova tri magična gesla - privatizacija, liberalizacija, deregulacija - so za IMF, Svetovno banko in ameriškim finančnim ministrstvom marljivo ponavljali lokalni trobentarji.
Nekdanja komunistična srednja in vzhodna Evropa se je tem geslom in zahodnemu kapitalu na široko odprla; Zahod je veljal za zgled modrosti, pravičnosti in učinkovitosti, hkrati pa je te države zajela huda gospodarska kriza, zaradi katere so naglo razprodale skoraj vso »družinsko srebrnino«. Slovenija, bolje pripravljena na prehod v kapitalizem, se je v glavnem uprla nasvetom takratnega guruja Jeffreyja Sachsa, glasnika washingtonskih sklepov (kasneje se je te svoje vloge pokesal).
Toda neoliberalna miselnost je enako kot drugod v Evropi polagoma prodirala tudi pri nas. Kmalu po prelomu tisočletja so jo pri nas začeli napadalno širiti zlasti t. i. mladoekonomisti. Pridigali so o pogubnosti državne lastnine, učinkovitosti neomejenega trga in se med drugim zavzemali za prodajo blue chipov tujcem. Tudi iz ust teh ekonomistov je bilo slišati zunajzemeljsko modrost, da ni pomembno, kdo je lastnik tega ali onega podjetja. Nacionalni interes je postal zmerljivka.
Leve vlade so privatizacijo velikih državnih podjetij in prodajo blue chipov bolj ali manj zadrževale. Na to je poleg nasprotovanja uveljavljenih ekonomistov in javnosti vplivalo tudi pomanjkanje domačega kapitala. Hitra in temeljita privatizacija bi nujno pripeljala do tega, da bi prešli v tujo last tako rekoč vsi blue chipi. Tega so se bale vse oblasti.
V Janševem mandatu je prišlo do preobrata. Vlada je koncentracijo lastništva olajšala, pri tem pa naj bi bili favorizirani domači lastniki. Toda koncept prevzemov je bil vsaj vprašljiv, izvedba pa katastrofalna in politikantska. Tako so se v nepreglednem komplotu politike, bank in menedžerjev rodili tajkuni, ki so zdaj v težavah in grozijo s prodajo tujcem.
Kriza je ves konstrukt prevzemov podrla in hkrati dramatično zanikala nauke naših mladoekonomistov in neoliberalcev nasploh. Obenem je potrdila veljavnost nacionalnega interesa, opisanega v uvodu. Protekcionizem se širi, država spet dobiva veljavo, globalizacija je v resnih težavah, razvite države še ljubosumneje varujejo svoja velika podjetja pred tujimi prevzemi. Pomen domačega lastništva strateških delov gospodarstva je postal še očitnejši - dobički ostajajo v državi, podjetja ohranjajo možnosti za razvoj, manj ranljiv je tudi makroekonomski položaj (glej sesutje Islandije, Irske, baltskih držav, Madžarske ...). Brez minimalnega deleža lastne ekonomske baze je, skratka, ogrožen razvoj v celoti, s tem pa tudi (relativna) suverenost, kultura, identiteta itd.
Seveda države ne gre in ni mogoče kapitalsko zapreti. Med drugim je Slovenija članica EU in »denacionalizacija« našega gospodarstva tako in tako nenehno napreduje. Toda prepuščati velika dobra podjetja lastnikom iz tujine prostovoljno in brez potrebe, je norost brez primere. Ali razvoj malih podjetij spodbujamo zato, da bodo zrasla, potem pa jih bomo spet prodali?
Nacionalni interes, o kakršnem govorimo, obstaja in bo obstajal še naprej. Šrotovska in podobne tragikomedije v ničemer ne dokazujejo njegovega neobstoja. Dokazujejo pa, kako privatizacija (koncentracija lastništva) ne sme potekati. Potrjujejo, da se nujno izrodi v ekonomske težave, travmatično zmedo in kriminal, če ne delujejo nujne predpostavke - regulacija trga, nadzor, pravnost, ustrezen model privatizacije, pregledna razmerja med politiko, gospodarstvom, bankami. Če skratka vlada nekaj, kar meji na brezpravje.
Domnevni polom nacionalnega interesa je v resnici polom politično-ekonomskega razvoja, ki se je zlasti v Janševem mandatu grdo izpridil. V tako stanje s številnimi grešniki je, če povzamemo, zajadral zaradi neoliberalne znorjenosti elit, pohlepa menedžerjev, neodgovorne politike, sumljivega delovanja bank in naposled še krize. Vse skupaj je zaradi nezakonitih manipulacij in velikega zadolževanja prineslo zlom lastniške konsolidacije (tajkunizacije).
Tudi če Šrot, ki je pojem nacionalnega interesa grdo zlorabil, zdaj samo blefira, se lahko hitro znajdemo v nekdanji vlogi vzhodne Evrope, oskubljene za lastno potentno gospodarstvo. Če bomo iz krize lezli počasneje kot drugi, se bo ta nevarnost še občutno povečala.
Vlada bo to morala upoštevati. Za zdaj je agonijo prevzemov začasno presekala in to ji je šteti v dobro. Toda za A bo morala reči še B, to pa med drugim pomeni, da se mora truditi, da velika in perspektivna podjetja ostanejo v slovenski lasti. To je izjemno pomemben del premagovanja krize. Če bo vladi pri tem spodletelo, bo državo dolgoročno hudo poškodovala.
Kako bo to dosegla, je stvar njene spretnosti. Gnile zgodbe tajkunizacije seveda ne sme ponoviti. To zahteva postavitev jasnih pravil, trd neodvisen nadzor, ostro kaznovanje krivih (tudi v bankah) in drugačno držo politike, ki ji je kriza v razmerju do gospodarstva in bank podelila več moči. Državi tudi ni treba imeti slabe vesti zgolj zato, ker je (so)lastnik delov gospodarstva. Naj pogleda čez meje in se pomiri.
Vsaj toliko pa gre tudi za njen pogled na nacionalni interes, o kakršnem govorimo, na dilemo domači-tuji lastniki. Sicer sposobni, zavzeti minister Lahovnik se moti, ko pravi, da bi bil najprimernejši lastnik Dela in Večera tujec. Vsak, tudi avstrijski, italijanski ali hrvaški? Časopisa bi potem nujno postala promotorja avstrijskih, italijanskih, hrvaških interesov, se zelo verjetno povsem komercializirala ali oboje. Država brez resnih medijev pa je invalidna.
A seveda še zdaleč ne gre samo za časopise.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.