David Malouf: Umišljeno življenje

+ + + +

Ovidove metamorfoze, zadnje

Umišljeno življenje je roman o Ovidovih zadnjih letih, možak, navajen na skoraj zvezdniško pesnjenje med rimsko aristokracijo, zapade v nemilost pri cesarju in se potem na skrajni meji sveta, ob Donavi, v ograjeni vasi, ki jo večino leta bičajo mrzli vetrovi, kjer čez zaledenelo reko prihajajo plenit volkovi in še bolj barbarski barbari, takšni sovražni, spominja vsega, očeta, bratove smrti, svojega prejšnjega pesniškega početja. Zaradi izolacije, najprej tudi in predvsem jezikovne, in izpostavljenosti skrajnim stanjem se njegova vzvišenost počasi raztaplja, vse bolj se mu dozdeva, da je tudi sam izpostavljen čudni klimi, da sta mitologija in verovanje tistih, ki ga obkrožajo, še bolj čudna kot tisto, kar je v svojih znamenitih Metamorfozah pobral od Grkov. Ta izločenost na koncu sveta, na koncu do takrat znanega, ga modri; in potem ugleda Otroka, divjega dečka, Mowglija in Kasparja Hauserja izpred skoraj dva tisoč let, ki se čudno umazan in čudno žarečih oči morda prvič zaveda svoje vrste, tega, da ga niso vzgojile živali.

In Ovid se spomni svojih otroških prividov, spomni se na druženje z nekim drugim otrokom, ki ga je videl samo on, odrasli pa ne, in je očitno ves čas živel v njem in z njim. In se seveda čas tako zavrti nazaj, rob imperija in čudne pogrebne navade in lovski izleti med breze in stiskanje v od šote zakajeni hiši nad živino in ženske, ki so močnejše od šamana in žrtvujejo pasjo drobovino, in moški, ki umirajočega raztelesijo, da bi bil dovolj nepopustljiv in močan, da bo ubežal demonom, ki prežijo na njegovo dušo. Skupaj z zaroto proti Otroku zaradi stekline vse to povzroči, da kreneta Ovid in Otrok še naprej, v neznano, dokler pesnik ne doživi zadnje preobrazbe, ko se začne njegova izmenjava snovi z zemljo. Malouf sicer izrablja Ovida, vendar ne mitsko, njegovo pisanje bolj spominja na hladno antropologijo. Zdi se, da gre bolj kot za bruhanje naracije in oživljanje kakšne umetne mitologije za hladno in preračunano antropologijo, hkrati pa za romaneskni premislek, kaj se zgodi, ko imperij, ki je brez moči - no, njegov predstavnik - privoli v to, da bo divjaka učil domorodščine; da se bo hkrati učil od njega, ki živi odprto in je eno z vsem, saj med njim in vsem ni nobenih simbolnih mrež, nič ni kot nekaj drugega, vse vidi takšno, kakršno je v svoji živi konkretnosti, nesistematizirano, ena sama divja misel. Prikrita toplina tega pisanja, ki se bolj kot na izvorno tradicijo, avstralsko ali libanonsko, kar je avtor po rodu, naslanja na poststrukturalizem, pride do izraza šele pri medsebojnem prežemanju obeh svetov, in Ovid se nedvomno uspešno po-otroči in ponikne v daljni stepi, pripravljen na novo preobrazbo.