Mirjana Bobić Mojsilović: Dnevnik srbske gospodinje

Kultna srbska uspešnica v slovenskem prevodu.

Roman je prvič izšel l. 2000, bil prezrt od medijev in književne kritike, a doživel 53 ponatisov. Od kod takšna erupcija? Obravnava dobo devetdesetih in posredno odgovarja na vprašanje, zakaj so množice tako strastno podpirale velikosrbsko agresijo po ex-jugoslovanskih deželah. Toda kot case-study ne vzame seljaka s šajkačo niti ne bojevitih bradačev, ampak prikupno mladenko, ki se je kulturno oblikovala ob branju ruskih romanov, ki je hodila na koncerte Bijelog dugmeta, ki si je požvižgavala prepovedana akorde Buldožerja, ki je odraščala kot Titova pionirka, ki je hodila na fakulteto, ki se je navduševala nad feministkami iz Zagreba, ki je v osemdesetih sledila modnim in kulturnim trendom zahoda. Kako se je torej ta moderna ženska lahko zaljubljala v fantazme o srbskih vitezih, ki hodijo kot prostovoljci branit ogrožene srbske vasice na Hrvaškem in v Bosni?

Moč knjige je v njenem izhodišču, saj avtorica ne izhaja iz stališča, da je bila zaslepljena ali zmanipulirana. Živela je namreč v družini, kjer je imela mati vseskozi razsvetljene in antinacionalistične poglede na postkomunistično-četniški delirij. Njena izbira je bila torej prostovoljna, kot tudi obsedenost z dnevno konsumpcijo vladajoče politike.

Roman je nekakšna avtobiografija spoznanja. Če je Slavenka Drakulić na začetku devetdesetih napisala knjigo »Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali«, je Bobićeva spoznanje o komunističnih obrazcih mišljenja podala kot tragedijo. Odnos do realnosti kot do mitologije se je od Tita preprosto podaljšal na Miloševićevo dobo. In kje je tu osebni pečat posameznika? Junakinja ob drobnih detajlih, ki jih doživi sama, počasi spregleduje in se zave mitov, ki so jo pahnili v siromaštvo blaga in duha. Njena pokora pa je to, da nikogar ne obtožuje, ampak jemlje stvarnost bede z dejavno dobrohotnostjo.