13. 8. 2009 | Mladina 32 | Družba | Komentar
Pisma diktatorjem
Zakaj mali filmski festival na Kosovu postaja Sundance dokumentarnega filma
Dokufest v Prizrenu se dogaja ob minaretu in reki, kjer stoji tudi popolni kinematografski unikat, edini kino-na-reki na svetu.
© Atdhe Mulla
Če še vedno mislite, da je iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad ukradel volitve, potem bi morali videti dokumentarec Pisma predsedniku, ki bi ga lahko Ahmadinedžad nosil s sabo in ga zahodnim voditeljem kazal kot kronski dokaz, da volitev ni ukradel, ampak jih je dobil povsem regularno in logično - z naskokom. Tu lahko vidimo evforične množice, ki tekajo za njim, ki navdušeno vzklikajo, ki ga cukajo za rokav - ljudem se dobesedno meša, ko ga zagledajo. Vreščijo, norijo, skačejo, blaznijo. Ahmadinedžad morda res ne izgleda kot filmski zvezdnik, še manj kot rock star, toda slavijo in častijo ga natanko tako - kot filmskega zvezdnika. Kot rock star. Množice dobesedno valovijo, ko se prikaže. In prikazuje se povsod - predvsem kakopak na podeželju, v ruralnih, nerazvitih, podrazvitih predelih Irana, med malimi ljudmi, ki so njegovi največji, najbolj vdani in najbolj ekstatični fani. Ko jih vidiš, si težko predstavljaš, da bi ga lahko prevarali s kom drugim. Ali bolje rečeno: vsi ti ljudje izgledajo kot fani, ki hočejo njegov avtogram. V resnici hočejo postati njegovi penfriends.
Ahmadinedžad dobi letno okrog 6 milijonov pisem. No, če dodate še vse smsje in mejle, jih dobi okrog 10 milijonov. In Pisma predsedniku govorijo prav o teh pismih - in ljudeh, ki mu jih pošiljajo. No, »pošiljajo« niti ni pravi izraz - ko se pripelje na obisk v kako podeželsko mesto ali pa v kako drugo vukojebino, mu jih ljudje množično mečejo v avto. Hja, zasipajo ga s pismi. Ali pa jih potiskajo v roke njegovim telesnim stražarjem, ki jih potem tlačijo v vreče. Čisti Hollywood! In Ahmadinedžad, ki stoji v odprtem avtomobilu, izgleda kot JFK, proti kateremu ne letijo krogle, ampak poljubi - in pisma. Barack Obama si vožnje v odprti limuzini ne more privoščiti. In kaj hočejo vsi ti njegovi penfriends? Nič posebnega, le kako malo uslugo - manjše posojilo, zdravnika, službo, boljši standard, hrano. Take reči. Ergo: ljudje hočejo, da jim reši probleme. Kar je seveda ironično, že kar absurdno: prosijo ga, naj reši probleme (posojila, službe, zdravstvo ipd.), ki bi jih moral rešiti, ne da bi ga za to prosili. Saj je predsednik, ne? Prosijo ga, naj uredi reči, ki bi jih moral urediti avtomatično. Saj so ga izvolili!
Toda Ahmadinedžad, veliki populist in demagog (morali bi ga videti med malimi ruralnimi ljudmi, da bi razumeli, zakaj je oblečen tako, kot je oblečen), je med sebe in probleme, ki bi jih moral rešiti, vrinil pisma - popolno iluzinistično diverzijo, s katero je stvari obrnil na glavo: ljudje probleme, ki bi jih moral rešiti Ahmadinedžad, vidijo kot svoje! To so njihovi problemi, ne pa Ahmadinedžadovi. Sami so krivi, da so revni! Sami so krivi, ker imajo probleme - to, da jih Ahmadinedžad rešuje, je darilo, znak njegove veličine, širine in globine, dokaz njegove predanosti ljudstvu. In ker iluzija potrebuje dober teater in dobro scenografijo, je ustanovil celo posebni urad, orjaško birokratsko mašino, ki »obdeluje« vsa ta pisma. Kar počne spoštljivo, spolno korektno, v segregiranem duhu verske policije: pisma moških lahko odpirajo le uradniki, pisma žensk pa le uradnice. »Rešimo 76% vseh prošenj,« oznani neki visoki uradnik.
Ahmadinedžad, »služabnik ljudstva«, je ekstremni populist na avdiciji za vlogo Mahdija. Ko poljublja otroke, zasenči Tita, mater Terezo, princeso Diano in vse evangelije. »Kako lep, zdrav otrok,« dahne neki ženski. Joj, raka ima, veste, odvrne ženska. »Oh, ni problema,« nadaljuje Ahmadinedžad, »ozdravel bo - otroci so kasneje vedno zdravi.« Poljub. Objem. Njen problem je rešen. Ljudje medtem skandirajo: »Smrt Ameriki!« »Smrt imperializmu!« »Ne bodo nas ustavili!« »Polne hladilnike imamo!« Ahmadinedžada tudi bučno pozivajo, naj nadaljuje z razvijanjem nuklearnega orožja. Še več - prosijo ga, naj naredi atomsko bombo! »Atomska sila je naša pravica!« Pa četudi na ta račun ne bo rešil kakega njihovega problema. Ni problema: Ahmadinedžad se obnaša tako, kot da je atomska bomba le eden izmed desetih milijonov problemov, ki jih skuša rešiti. »Radi ga imamo, ker misli na revne!« Veliko iluzionizma je potrebno, da ljudje, ki so lačni, zahtevajo atomsko bombo. Če je Ahmadinedžad na volitvah res zmagal, potem je zmagal prav zaradi teh jebenih pisem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.