Pisma diktatorjem

Če še vedno mislite, da je iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad ukradel volitve, potem bi morali videti dokumentarec Pisma predsedniku, ki bi ga lahko Ahmadinedžad nosil s sabo in ga zahodnim voditeljem kazal kot kronski dokaz, da volitev ni ukradel, ampak jih je dobil povsem regularno in logično - z naskokom. Tu lahko vidimo evforične množice, ki tekajo za njim, ki navdušeno vzklikajo, ki ga cukajo za rokav - ljudem se dobesedno meša, ko ga zagledajo. Vreščijo, norijo, skačejo, blaznijo. Ahmadinedžad morda res ne izgleda kot filmski zvezdnik, še manj kot rock star, toda slavijo in častijo ga natanko tako - kot filmskega zvezdnika. Kot rock star. Množice dobesedno valovijo, ko se prikaže. In prikazuje se povsod - predvsem kakopak na podeželju, v ruralnih, nerazvitih, podrazvitih predelih Irana, med malimi ljudmi, ki so njegovi največji, najbolj vdani in najbolj ekstatični fani. Ko jih vidiš, si težko predstavljaš, da bi ga lahko prevarali s kom drugim. Ali bolje rečeno: vsi ti ljudje izgledajo kot fani, ki hočejo njegov avtogram. V resnici hočejo postati njegovi penfriends.
Ahmadinedžad dobi letno okrog 6 milijonov pisem. No, če dodate še vse smsje in mejle, jih dobi okrog 10 milijonov. In Pisma predsedniku govorijo prav o teh pismih - in ljudeh, ki mu jih pošiljajo. No, »pošiljajo« niti ni pravi izraz - ko se pripelje na obisk v kako podeželsko mesto ali pa v kako drugo vukojebino, mu jih ljudje množično mečejo v avto. Hja, zasipajo ga s pismi. Ali pa jih potiskajo v roke njegovim telesnim stražarjem, ki jih potem tlačijo v vreče. Čisti Hollywood! In Ahmadinedžad, ki stoji v odprtem avtomobilu, izgleda kot JFK, proti kateremu ne letijo krogle, ampak poljubi - in pisma. Barack Obama si vožnje v odprti limuzini ne more privoščiti. In kaj hočejo vsi ti njegovi penfriends? Nič posebnega, le kako malo uslugo - manjše posojilo, zdravnika, službo, boljši standard, hrano. Take reči. Ergo: ljudje hočejo, da jim reši probleme. Kar je seveda ironično, že kar absurdno: prosijo ga, naj reši probleme (posojila, službe, zdravstvo ipd.), ki bi jih moral rešiti, ne da bi ga za to prosili. Saj je predsednik, ne? Prosijo ga, naj uredi reči, ki bi jih moral urediti avtomatično. Saj so ga izvolili!
Toda Ahmadinedžad, veliki populist in demagog (morali bi ga videti med malimi ruralnimi ljudmi, da bi razumeli, zakaj je oblečen tako, kot je oblečen), je med sebe in probleme, ki bi jih moral rešiti, vrinil pisma - popolno iluzinistično diverzijo, s katero je stvari obrnil na glavo: ljudje probleme, ki bi jih moral rešiti Ahmadinedžad, vidijo kot svoje! To so njihovi problemi, ne pa Ahmadinedžadovi. Sami so krivi, da so revni! Sami so krivi, ker imajo probleme - to, da jih Ahmadinedžad rešuje, je darilo, znak njegove veličine, širine in globine, dokaz njegove predanosti ljudstvu. In ker iluzija potrebuje dober teater in dobro scenografijo, je ustanovil celo posebni urad, orjaško birokratsko mašino, ki »obdeluje« vsa ta pisma. Kar počne spoštljivo, spolno korektno, v segregiranem duhu verske policije: pisma moških lahko odpirajo le uradniki, pisma žensk pa le uradnice. »Rešimo 76% vseh prošenj,« oznani neki visoki uradnik.
Ahmadinedžad, »služabnik ljudstva«, je ekstremni populist na avdiciji za vlogo Mahdija. Ko poljublja otroke, zasenči Tita, mater Terezo, princeso Diano in vse evangelije. »Kako lep, zdrav otrok,« dahne neki ženski. Joj, raka ima, veste, odvrne ženska. »Oh, ni problema,« nadaljuje Ahmadinedžad, »ozdravel bo - otroci so kasneje vedno zdravi.« Poljub. Objem. Njen problem je rešen. Ljudje medtem skandirajo: »Smrt Ameriki!« »Smrt imperializmu!« »Ne bodo nas ustavili!« »Polne hladilnike imamo!« Ahmadinedžada tudi bučno pozivajo, naj nadaljuje z razvijanjem nuklearnega orožja. Še več - prosijo ga, naj naredi atomsko bombo! »Atomska sila je naša pravica!« Pa četudi na ta račun ne bo rešil kakega njihovega problema. Ni problema: Ahmadinedžad se obnaša tako, kot da je atomska bomba le eden izmed desetih milijonov problemov, ki jih skuša rešiti. »Radi ga imamo, ker misli na revne!« Veliko iluzionizma je potrebno, da ljudje, ki so lačni, zahtevajo atomsko bombo. Če je Ahmadinedžad na volitvah res zmagal, potem je zmagal prav zaradi teh jebenih pisem.

Reka brez imena

Pisma predsedniku so bila eden izmed mnogih odličnih dokumentarcev, ki jih je med 3. in 9. avgustom zavrtel spektakularni Dokufest, ki zlagoma postaja Sundance dokumentarnega filma. Kar ni mala stvar, če upoštevamo, da je dokumentarec filmski žanr trenutka - da je torej najbolj propulziven, najbolj inovativen, najbolj inventiven žanr. Vsi gledajo dokumentarce. Vsi jih hočejo gledati. Vsi jih iščejo. In kot kaže, jih tudi vsi snemajo. Vse najboljše se steka na Dokufest, ki pa se ne rola kje v Ameriki, ampak v Prizrenu, na Kosovu, nedaleč od albanske meje, na popolni lokaciji, okej, v mestu, ki izgleda kot popolna filmska lokacija, kot boom-town, kakršnih so bili polni stari h''woodski filmi, v katerih je imel Clarke Gable lahko vse troje - Claudette Colbert, nafto in Spencerja Tracyja. Tu bi se lahko dogajal rimejk Boom Towna. Ali pa rimejk Tretjega človeka. Jasno, Dokufest, ki se dogaja ob minaretu in reki brez imena, kjer stoji tudi popolni kinematografski unikat, edini kino-na-reki na svetu (ja, film gledate v reki!), ne vrti le dokujev, ampak tudi kratke igrane filme (turški Shame in islandski Dolor sta klasiki!), toda doku je v Prizrenu kralj - v dokuju Cash and Marry smo videli, kako si balkanski begunci v Avstriji kupujejo »neveste«, da bi prišli do avstrijskega državljanstva (kar jih stane kakih 12.000 evrov), v dokuju Goodbye, How Are You? smo poslušali srbskega aforista, ki bi umrl za to, v kar verjame, toda problem je v tem, da ne verjame v nič več, v dokuju Blue Wall, Red Door pa smo izvedeli, zakaj se taksisti v kosovskih mestih ne orientirajo po ulicah, ampak po stavbah. Oh, ali pa po slavnih ljudeh, ki živijo v tej ali oni stavbi.
Urgentni, zelo vitalni dokuji so prileteli z vseh strani: v dokuju Voices from El-Sayed smo videli beduinsko vas, v kateri je največja koncentracija gluhih na svetu, v dokuju One Man Village pa smo videli libanonsko vas, ki jo je dolga državljanska vojna tako stresla in izmučila, da v njej živi le še en človek. V dokuju Rescue in Albania smo gledali, kako so Albanci med II. svetovno vojno reševali Jude, v dokuju This Way Up pa, kako je izraelski »varnostni« zid ločil in razbil Palestince. No, v dokuju Defamation smo za spremembo spremljali burno judovsko debato o antisemitizmu (»antisemitizma je več kot kdajkoli« vs. »antisemitizma je manj kot kdajkoli«, »antisemitizem generirajo antisemiti« vs. »antisemitizem generirajo inštitucije, ki antisemitizem preganjajo«). V dokuju Solitary Life of Cranes - briljantni transcendentalni meditaciji, ki je zmagala v kategoriji kratkih dokujev - smo videli samotno ptičjo perspektivo »šoferjev«, ki na gradbiščih upravljajo žerjave (in ki po malem izgledajo kot James Stewart v Hitchcockovem Dvoriščnem oknu), v dokuju Sound of Insects - še eni mojstrovini - pa smo spremljali »vivisekcijo« mumificiranega trupla 40-letnega moškega, za katerega se izkaže, da je pred mnogimi, davnimi leti naredil samomor: izstradal se je do smrti. Njegovo življenje je bilo en sam jebeni ponedeljek.
O osamljenosti je vse povedal doku The Way We Get By, v katerem upokojenci čas zabijajo tako, da se na letališču Bangor serijsko rokujejo z ameriškimi vojaki, ki se vračajo iz Iraka in Afganistana, ter se jim zahvaljujejo za patriotizem in junaštvo, medtem ko v dokuju See You at the Eiffel Tower 93-letna scenaristka Marion Michelle pripoveduje, kako je začela leta 1946 z legendarnim nizozemskim dokumentaristom Jorisom Ivensom snemati ruski propagandni dokumentarec o vzhodni Evropi in kako je dal Stalin po aferi z informbirojem segment o Jugoslaviji - o udarniških brigadah - izrezati. Toliko o preteklosti. Prihodnost pa smo že pokurili, svarijo ekološki dokuji, recimo Addicted to Plastic, ki lepo pokaže, da je plastika smrt - pa ne le zato, ker je povsod, tudi v dvdjih, ali pa zato, ker nikoli ne umre (vsa plastika, ki je bila kdajkoli proizvedena, še vedno obstaja!), ampak zato, ker se prodira tudi v nas in kvari spermo, če naj omenim le najbolj tipično kolateralno škodo.
Lani so na Dokufestu, ki mu poveljujeta Veton Nurkollari in Aliriza Arënliu, vrteli Zupetove Ženine, letos pa Škafarjeve Otroke, mednarodno naslovljene Letter to a Child. Pisma - letters - so očitno hit. Dodajte še Pisma diktatorju, dokumentarec o množici »ljubezenskih« pisem, ki so jih portugalskemu diktatorju Salazarju leta 1958 poslale ženske. V njem so videle moškega, ki jih je osvobodil. Ahmadinedžad žensk ni osvobodil, kar ste lahko videli v mnogih iranskih dokumentarcih in igranih filmih, ki so itak izgledali kot dokumentarci. Če vprašate Ahmadinedžada in versko policijo, potem so ženske vedno v ofsajdu. Steklena hiša izgleda kot igrani film, toda v resnici je dokumentarec, v katerem so štiri iranske punce v globokem ofsajdu - ena skuša postati pisateljica, druga reperka, tretja skuša pobegniti svojemu brutalnemu, zasvojenemu bratu, četrta, 14-letna Samira, pa se skuša sneti z droge, na katero jo je navlekla mati. Pitala jo je z ekstaziji in metamfetamini, da bi lažje preživljala materinski stres, ali bolje rečeno - da bi lažje shajala s svojo anonimnostjo in degradiranostjo v iranski družbi. Ne, te agonične džankice, ki bežijo pred teokratskim patriarhatom, ne živijo v istem svetu kot »džankice«, ki v Pismih predsedniku orgazmirajo ob pogledu na Ahmadinedžada.

Zlati rudniki

Stekleno hišo je posnel iranski režiser, Hamid Rahmanian, toda Pisma predsedniku je posnel tujec, Petr Lom, kanadski režiser češkega rodu. Kar je tipično za sodobni dokumentarec: dokumentarce o Tretjem svetu - okej, o deželah v razvoju, o emerging markets, kakor pač hočete - snemajo pretežno zahodnjaki. Doku o ruskem poetu Borisu Rižiju, ki je perestrojko in postperestrojko tako slabo prenašal, da je naredil samomor, je posnela Nizozemka (Boris Ryzhy). Doku o talibanski ugrabitvi afganistanskega »fixerja«, ki je zahodnim novinarjem pomagal zbirati informacije, je posnel Američan (Fixer). Doku o turških mujezinih, ki vernike pojoč kličejo k molitvi, in o tekmovanju za najboljšega mujezina (»Islamski idol«), je posnel Avstrijec (Muezzin). Doku o kitajskih desperadosih, ki na kitajskem zahodu kihotsko iščejo jantar, je posnela Poljakinja, bazirana v Londonu (China''s Wild West). Doku o čeških desperadosih, ki v opuščenih rudnikih ilegalno - in ob velikem tveganju - kopljejo premog, sta posnela Nemca (Left Behind). Doku o interniranih poljskih otrocih, ki imajo za sabo že tudi umore, je posnela Rusinja, bazirana v Nemčiji (Alone in Four Walls). Doku o turneji senegalskega megazvezdnika Youssouja N''dourja je posnela Američanka (Youssou N''dour - I Bring What I Love). Doku o gverilskih državljanih-novinarjih, ki ilegalno - in ob velikem tveganju - poročajo iz totalitarne, hermetično zaprte Burme, pa je posnel Danec (Burma VJ). In tako dalje. A po drugi strani - doku o Martinu Strelu (Big River Man), ki na Dokufestu sicer ni bil prikazan (in ki ima na spletni strani IMDB še vedno zelo visoko povprečno oceno), je posnel Američan, ne pa Slovenec.
Trik je torej preprost: zahodni režiser najde v Tretjem svetu intrigantno, vnovčljivo, tržno atraktivno, festivalsko potentno topiko (npr. pisma Ahmadinedžadu, kitajski jantarokopi, češki piratski rudarji, turški mujezini itd.), ki jo potem obdela, s čimer prehiti lokalne filmarje. Ko bodo doku o tej »ukradeni« topiki posneli lokalci, bo Zahod rekel: Pozabite, to smo že videli! Zakaj niso iranski filmarji sami posneli dokuja o pismih Ahmadinedžadu? Morda so ga, pa ni dobil nog, ker za njim ni stal zahodni kapital. Morda ga niso, ker nočejo glorificirati njegovega populizma - ali pa ker tam živijo in se jim to zdi tako vsakdanje, da ne razumejo, zakaj bi to lahko koga zanimalo. Ker Tretji svet svojega »bogastva« - svojih »zlatih rudnikov« - ne eksploatira, ga pač eksploatirajo zahodnjaki, ki kar tekmujejo v tem, kdo bo prej prišel do čimbolj udarnega, čimbolj potentnega in čimbolj profitnega »zlatega rudnika«. Zahodni filmarji očitno probleme vidijo le v Tretjem svetu, v Prvem svetu - na Zahodu - pa ne. Drži, nekateri lepo pokažejo, da je za probleme Tretjega sveta kriv Zahod, ki ga ne neha in ne neha eksploatirati (imperializem, globalizacija, neoliberalizem, neokolonializem ipd.), tako da potem v Tretjem svetu najdejo le sledi tega, kar je tja prinesel Zahod, toda vprašanje je, če tudi ti dokumentarci ne postajajo le humanitarno-altruistične verzije eksploatacije, njeni kulturni sans-frontiers priboljški.
Nič, Tretji svet se ne more znebiti zahodnega pogleda nase. Se je začela ponovna kolonizacija pogleda na Tretji svet? Bo Tretji svet ponovno potreboval dekolonizacijo pogleda nase? Ali bolje rečeno: ali je dokumentarizem prešel v svojo imperialistično fazo? Je v mujezinih, ki s petjem kličejo k molitvi, res mogoče videti korenine ameriškega hip hopa, kot namiguje doku Muezzin? Ali pa zahodni dokumentarci na Vzhodu najdejo le to, kar hočejo najti - nekaj, kar bo potrdilo »tezo«? Nekaj, kar bo zapakirano in prirejeno zahodnemu okusu? Kako je režiser Muezzina vedel, kateri mujezin bo na koncu zmagal? Kajti od začetka spremlja prav tega, ki je potem zmagal. Ga spremlja zato, ker je največja verjetnost, da bo zmagal mujezin iz Istanbula? Kako je vedel, kateri istanbulski mujezin bo zmagal na tekmovanju za najboljšega mujezina Istanbula? Mu je to skrivaj namignil karizmatični, hudo narcisoidni učitelj mujezinskega klicanja k molitvi? Ali pa je svoj doku posnel vzvratno - je najprej pogledal, kdo je zmagal na finalu v Ankari, in potem posnel njegove priprave na tekmo? So mujezini le »igrali«, da je vse še pred njimi, v resnici pa je bilo vse že za njimi? Morda se ni zgodilo nič od tega, toda vse to nas kljub temu pripelje do ultimativnega vprašanja: ali ljudje v Tretjem svetu le »igrajo«, da bi Zahod v Tretjem svetu našel in videl tisto, kar hoče videti? Ali ljudje na Vzhodu le »igrajo«, da bi potrdili zahodno percepcijo Vzhoda?
A po drugi strani, to vprašanje se mi je zastavilo tudi ob gledanju češkega dokuja René, sicer zmagovalca letošnjega Dokufesta in enega izmed vrhuncev sodobnega dokufilma. Za začetek, René Plasil je češki delinkvent, ki je tako rekoč celo življenje preživel za zapahi - tam je bil v socializmu, tam je bil med »žametno revolucijo«, tam je bil v času turbokapitalizma, tam je bil, ko je Češka postala EU. In Helena Třeštíková ga je snemala od prvega dne. Pomeni: 20 let. Toda René izgleda kot filmski lik: luciden, inteligenten, polemičen, ciničen, seksi, razgledan, pravi control-freak. Odtod prvo vprašanje: kaj počne v zaporu, ali bolje rečeno - kaj toliko časa počne v zaporu? In odtod drugo vprašanje: kaj če je namerno naredil vse, da bi ostal v zaporu, to pa zato, da bi ga lahko Helena Třeštíková snemala? Kaj če je v zaporu vztrajal le zato, da bi lahko o njem posneli film? René izgleda kot »igralec«, ki svoje režiserke - dokumentaristke svoje legende - ni hotel razočarati. Tako kot mujezini niso hoteli razočarati Avstrijca. In tako kot Iranci niso hoteli razočarati Kanadčana. Hej, René enkrat - ko je pač na prostosti - vlomi celo v njeno stanovanje. Ne, noče je razočarati.
Uživajte v revščini!
Vse te dileme je zelo pikantno in kontroverzno povzel nizozemski doku Uživajte v revščini, v katerem lahko vidimo, kako Zahod eksploatira in zlorablja Kongo - od tedaj, ko je Joseph Conrad napisal slovito Srce teme, roman o srhljivi, brutalni, kataklizmični kolonizaciji Konga, se ni nič spremenilo. Plantaže, napol suženjsko tezgarjenje, mizerne mezde. Zahodne korporacije plenijo zlato, diamante in druge »zlate rudnike«, vojska pa skrbi, da lahko to nemoteno in ob čim manjšem tveganju počnejo - da jih ne bi domačini slučajno motili ali pa kaj spraševali. Jasno, domačini se medtem utapljajo v revščini, lakoti, kroničnem pomanjkanju vsega, trpljenju. Da bi lažje shajali s svojo revščino, skrbijo NGO-ji, saj veste, raznorazne mednarodne nevladne organizacije, ki tam postavljajo svoje šotore, opremljene z ngojevskimi logotipi - kot da bi skušale to revščino, to trpljenje, to bedo inkorporirati. Kot da bi skušale jasno pokazati, čigava je revščina, ki ždi pod temi šotori.
Odtod veliko vprašanje, ki ga zastavlja Renzo Martens, avtor tega finega, samoironičnega, po malem grotesknega dokuja: Čigava je ta revščina? Kdo je njen lastnik? Prebivalci Konga? Vlada? Korporacije? Vojaki Združenih narodov? NGO-ji? Ali fotografi in snemalci, ki to fotografirajo in snemajo? Kajti fotografije in posnetki te bede so največji izvozni artikel Konga, pravi Martens, toda prebivalci Konga imajo od izvoza teh fotk in posnetkov toliko kot od izvoza zlata, diamantov in bakra. S fotografijami in posnetki tega trpljenja profitirajo le tisti, ki so jih posneli, ne pa tudi tisti, ki trpijo. Za fotko trupla dobiš 500 evrov, za fotko sestradanega afriškega otroka pa 50 evrov - za fotko srečnega Afričana ne dobiš nič. Zero. Naj živi revščina! Vsi skupaj - politika, korporacije, Združeni narodi, NGO-ji, mediji - so tam le zato, da ohranjajo status quo, potemtakem le zato, da ne bi izgubili svojega »zlatega rudnika«, svojega največjega naravnega bogastva, tistega naravnega vira, ki jih najbolj fascinira: afriške revščine.
Perverzno? Čakajte, da Martens v neki obubožani vasi postavi neonski napis »Enjoy Poverty« in prebivalce pozove, naj uživajo v revščini - naj jo vnovčijo, naj se torej še sami aktivno vključijo v »industrijo revščine«. Ja, tudi Martens profitira z afriško revščino. In ja, tudi Martensa je afriško trpljenje spremenilo v »boljšega človeka«. Toda tega se zaveda. Revščina je pač le surovina, le afriški naravni vir - tako kot zlato ali pa diamanti. In Zahod z njo trguje tako kot z zlatom in diamanti. Ali pa bakrom in koltanom. Zahod afriško revščino dobi poceni - vnovči jo bogato. Tisti, ki pomagajo, tudi eksploatirajo. Zahod pusti, da Afričani trpijo in stradajo, to pa zato, da jim potem lahko pomaga in da se bolje počuti. Da se počuti človeško. Da lahko torej izkazuje svoj humanizem in humanitarizem... ee, svojo veličino, širino in globino - kot Ahmadinedžad.
Z eno besedo: če hočete vedeti, kaj se dogaja po svetu, morate v Prizren.