13. 8. 2009 | Mladina 32 | Kolumna
Dolga senca vojne
Obama lahko doživi, da bo končal ne zgolj kot povprečen, ampak celo kot najslabši ameriški predsednik. Paradoks bi bil, če se to ne bi zgodilo zaradi zdravstvene reforme, ampak zaradi Afganistana.
Ko so se vodilne sile zaradi svetovne gospodarske krize nedavno sestale v Washingtonu, je ameriški predsednik izgovoril stavek, ki so ga v svetu skorajda prezrli. Rekel je, da bosta svetovno ureditev, kakršnakoli že je, vodili ali jo nadzorovali dve največji sili: Združene države in Kitajska. Prvič smo slišali to razvrstitev največje moči in morebiti to le zato ni zbudilo resnično živahnega odziva. Ni jasno, ali je razlog pač ta, da smo to slišali tako jasno in iz tistega konca prvič, ali pa mora svet o tem še razmisliti.
Od ameriškega predsednika bi morali pričakovati, da bo takšne besede izgovoril z globokim premislekom. Peking in Washington sta zdaj gotovo v boljših odnosih kot kadarkoli. V usmerjenosti pa sta si zelo različna. Če pustimo Kitajsko ob strani, so potrebe ameriškega predsednika očitne in njegove težave jasno razvidne.
Kot je bilo pričakovati, se priljubljenost Baracka Obame kaj hitro, za ameriško politiko, zmanjšuje. Temu se ne bi smeli čuditi, četudi smo se navduševali nad njegovim prihodom v Belo hišo. Nismo se spremenili, vsaj sam tega zase ne bom rekel. Navdušenje ni bilo vezano na takojšnja pričakovanja, prej nasprotno, človeku, ki je toliko obetal, bi bili hiter padec priljubljenosti v javnih anketah lahko napovedovali že zdavnaj. Poleg tega, da je napovedoval veliko in je strmoglavljenje priljubljenosti prav zato pričakovano, je v ameriški politiki nihanje nekaj vsakdanjega, smer se lahko že jutri obrne navzgor. Ne, navdušenje je pred desetimi meseci veljalo le samemu dejstvu, da je bil v Ameriki izvoljen nekdo, za kogar po davnem prepričanju ni mesta niti pri skupnem kosilu. Navdušenje ni imelo nič opraviti s politiko, ki je temu sledila. Ugajal nam je Obama kot Obama, ne glede na korake, ki naj bi izvolitvi sledili.
Eden od glavnih načrtov je uvedba zdravstvenega sistema prvič v ameriški zgodovini, ob čemer si je nekoč, ne tako davno, že polomil zobe takratni predsednik oziroma njegova soproga, ki je predlagala zdravstveno reformo tako rekoč iz spalnice svojega moža Billa Clintona. Američani so glede zdravstva, ki bi ga plačala država, čudni ljudje, zelo drugačni od Evropejcev. Nič nenavadnega, če se v prizadevanju za to le nekaj mesecev pozneje sam predsednik nekoliko umika, popušča ogromni moči lobijev in senatorjev, ki v zdravstveni vlogi države vidijo satana socializma (grda beseda v Združenih državah).
Pustimo zdravstveno reformo, če celo prizadeti Američani, ki nimajo nobenega kritja, lahko živijo, kot živijo, plačajo sami, če morejo, če pa ne morejo, pač toliko slabše. Nekaj drugega se dviga kot črn oblak nad ameriške prerije in gorovja. To je razumel španski premier Zapatero, ko je pred nekaj dnevi nenadoma sporočil - v deželi, ki ji ni do tega -, da bo Španija poslala v Afganistan še dvesto vojakov! Zvenelo je kot tisti slavni Kennedyjev stavek: ne sprašuj, kaj lahko država naredi zate, marveč kaj lahko ti narediš za državo. V tem primeru, kaj lahko prijateljske države ali zavezniki naredijo za Ameriko!
Evropi res ni lahko narediti kaj takega za Ameriko, dasiravno je Nato uradno udeležen v vojni. Kaj sem zapisal? Vojni? V Nemčiji, ki tudi ima vojake (in letala) v Afganistanu, je besedo vojna v tem primeru nespodobno uporabljati. Gre tako rekoč za humanitarno akcijo in boj proti talibanskemu terorizmu!
Obama je že vnaprej povezal sladico - odhod iz Iraka - z jasno napovedjo o močni okrepitvi ameriških sil v Afganistanu. Kot da se Amerika, ne glede na to, kakšna je politična narava stanovalca Bele hiše, ne more znebiti vsega tistega, kar ji vsiljuje svetovna politika, odkar je zmagala v drugi svetovni vojni. Koreja, Vietnam, Irak, zdaj tudi Afganistan! Velikega vojaka Eisenhowerja je skrbel razvoj, ki je ustvaril moč »vojaškoindustrijskega« kompleksa. Ta je danes močan, kot je vedno bil. Združene države so demokratična država. So demokratična vojaška država.
Resnica je pravzaprav zelo enostavna, a je v tej obliki ne bomo slišali z uradnih mest. Kakšne so možnosti za popolno ureditev razmer v Afganistanu, ki si jo želijo Američani in pri čemer jim pomaga Nato? Skušal se bom za trenutek stvari lotiti nacionalno. Slovenci smo narod z gverilsko tradicijo, kar precej močno, kot je pokazala druga svetovna vojna. Neznaten evropski narod, malo v Srednji Evropi, malo na Balkanu, ki se je vojaško uprl takrat, ko se je začelo, največji vojaški sili na svetu. Trenutek, kakršnega nismo imeli v vsej svoji zgodovini. Sami sebi bi se morali čuditi.
Zakaj govoriti o tem? Zelo enostavno, če v Natu sodelujemo z bistro glavo, potem bi se morali zamisliti nad tem, da je talibanski odpor proti največji sedanji vojaški sili in njenim zaveznikom ne le tako očitno močan, marveč se s prihodom vsakega novega ameriškega vojaka povečuje. Če mislimo, kot sem rekel, kot narod z gverilsko tradicijo, potem se moramo brez premisleka vprašati, ali to ne pomeni, da imajo talibani podporo v nekem morebiti kar precejšnem delu naroda (ali narodov) v Afganistanu. Tako je to z gverilo!
Pravijo, in nekateri se tega tudi nadejajo, da niso vsi talibani enaki. Naj bi bili tudi takšni, ki bodo deklicam dovolili hoditi v osnovno šolo.
Nekdo je na splošno rekel, da je podpora talibanom povezana s pridelovanjem maka. Iz maka nastane heroin. Američani in Nato so proti pridelovanju maka. Talibani niso.
Nato je nekoč nastal za obrambo demokracije v Evropi, ki naj bi jo neposredno ogrožali Sovjeti. Nato je bil evropska stvar (in stvar Kanade). Po svoji sestavi je to še danes. Razen manjšega bombardiranja Srbije pa se ni udeležil vojaških zadev v Evropi. Odšel je v Azijo. To marsikaterega Evropejca moti. Med drugim Nemce. Udeležujejo se operacij v Afganistanu, rečejo pa si: saj to ni vojna. Je nekaj drugega ...
Neki zahodnoevropski časopis je malce hudobno omenjal možnost, da Obama lahko doživi, da bo končal ne zgolj kot povprečen, ampak celo kot najslabši ameriški predsednik. Paradoks bi bil, če se to ne bi zgodilo zaradi zdravstvene reforme, ampak zaradi Afganistana. Ob tem bi se morali vsi na novo zamisliti. Američani in Nato. Mimogrede, ali Slovenija ve, kaj hoče v Afganistanu?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.