James Kelman: Preživljanje preživljanje

+ + + +

Na stranskem tiru

Kelman je razvpit avtor, njegova proza je na začetku sprožila velik odpor kritike; ta ji je očitala robatost, da jezik najdeva v jarku, surovost, takšne stvari. Ki so čisto resnične, samo da je vmes zmagal pank in se je pokazala potreba po socialnem angažmaju, s Thacherjevo in po njej so šle zadeve nepovratno navzdol in ta izbor iz kratke Kelmanove proze je detekcija tega stanja; od prve zbirke iz leta 1983 do zadnje sledimo postopni jezikovni radikalizaciji. Kelmanovi proletarci in lumpenproletarci so jezikovno iz čisto drugega štofa (včasih tudi štosa) kot v direktno in na prvo žogo angažirani prozi, ta pisava se približuje eksperimentu, natrganosti, gre za posebno strukturiran jezik, ki oponaša pogovornega in znižanega. Predvsem je radikalizacija tistega, kar prinese v bolj filozofični obliki Beckett s svojimi marginaliziranci, ampak tam imajo še poklic in polcilindre, tam so kljub vsemu »klovni, ki preigravajo Pascalove Misli«, zdaj pa gre bolj zares. Margina ni samo socialna, ne gre samo za ljudi, ki pridejo pogledat svojega mrtvega sodelavca, ljudi, ki se nabirajo po pabih in večinoma težko shajajo iz tedna v teden, si malo sposojajo in se pri tem tolažijo, da bo že boljše, da je bilo in da bo kmalu spet, to niso samo tisti, ki nimajo kam zvečer ali v nedeljo.

Margina pri Kelmanu je vedno tudi juriš na rob psihičnih stanj in recimo pripovedovalec, verjetno na dobri poti do katatonije, ki potem sanjari o tem, da bo prehodil škotsko obalo in postal turistična znamenitost, in pa tipček na klopi v parku, ki ga trije bratje po klošarjenju in alkotu poskušajo oskubiti za uro, sta že zelo na robu. Ne vemo čisto točno, kje se konča zares in kje totalno zabluzita, kar nakazujejo miselni preskoki, natrganost samega stavka, nezaključenost. Ob hkratni samorefleksiji, ki opozarja, da bi se vse skupaj moralo nehati, te blodnje, to cerebralno praznjenje, ta neustavljiva aktivnost iz niča v nič. Kelmanova proza je v teh tridesetih letih naredila veliko pot, zadnje zbirke oziroma od tam pobrane zgodbe so bolj abstraktne, vse več je absurda, ki zamenja direktni proletarski angažma, pogosto meša zelo kratke prozne kose in daljše pripovedi, vse pa tako, da presune in udari, tudi takrat, kadar so zgodbe manj ozemljene in bolj samozadostne, same zase in brez povezave z realnostjo in razredno zavestjo. Kelmanu uspe, da piše za proletariat, z jezikom, ki je razumljiv, čeprav to ni mimetičen jezik njegove bralne baze, ji je pa blizu, hkrati da misliti in ponuja bralno zadovoljstvo tudi profesorjem literature.