Bora Ćosić: Consul u Beogradu

+ + + + +

Avtor kultnega dela »Življenje moje družine v svetovni revoluciji« je v svojem zadnjem romanu popisal pol stoletja kulturno-politične zgodovine nekdanjega glavnega mesta Jugoslavije od konca tridesetih do začetka devetdesetih.

Knjiga neizprosne ironije do dogodkov in do sebe. Kot konzul je priča Nušićevemu pogrebu, okupaciji, osvoboditvi (ko Titovi partizani osvobodijo Beograd, opravijo z izdajalci in na hitro ustrelijo tudi največjega prevajalca Shakespeara), odstavitvi Đilasa, karier in mentalitet partizanskih poveljnikov, delovnih brigad, letu '68, odhodu Koće Popovića, smrti Tita in vzponu Miloševića, je priča in sopotnik Andrića, Crnjanskega, Ristića, Kiša, Vaska Popa, Makavejeva, psihiatra Raškovića, Ljube Tadića etc., kronist socialnih škandalov, pričevalec patologij socializma, bralec, ki je že skozi prebiranje literature doživljal parke Pariza in ulice Benetk, novinar in pisatelj, vagabund - često brez dinarja v žepu - in svetovljan, ki je v Beogradu nahajal svet; tudi skozi noemo, da svet ni tam, kjer človek živi, ampak drugje.

Konzul torej, ki je tragedije zapisoval kot karneval. Ko mu umre dober prijatelj - po operaciji na pljučih je ignorantsko kadil naprej -, zapiše: »V smrt ne greš sam, nekdo te mora odpeljati: ali cigareta, nesrečna ljubezen ali Berijeva tajna policija.« Konzul, ki ga je privlačil detajl: »Po vsem svetu lahko sorodniki obiskujejo svojca v bolnici po mili volji, ker ima pač bolnik potrebo po bližini dragih oseb, v socializmu, ki je promoviral največjo skrb za sočloveka, pa so bili obiski dovoljeni le med drugo in četrto, dvakrat na teden.«

A tudi potem, ko kot konzul zapusti svojo službo in emigrira v nemške dežele, je spet na svojem: prvič stoji pred tovarno Solingen, a počuti se kot doma, saj je kot otrok v očetovi delavnici odraščal ob predmetih z napisom Solingen.

Odlična refleksija vsakdanjega življenja ljudstva ter nomenklature iz perspektive apatrida intelektualca.