Hudičevi jezdeci

zadržan

Goli v sedlu srečajo predfilm za Grindhouse.

Pistolero (Larry Bishop) odpelje svojo bajkersko tolpo, imenovano »The Victors«, v divjo vojno proti bajkerski tolpi, imenovani »The 666ers«, ki jo vodi Billy Wings (Vinnie Jones). Nič hudega ali pa posebnega: tolpi - zgovorni, nastopaški, nakurčeni, antisubtilni, mitomanski, odfukani, omejeni - sta v vojni že vse tja od sredine sedemdesetih, kar pomeni, da so vsi ti »goli v sedlu« že krepko v letih. Hudičevi jezdeci so film, v katerem bi se lahko David Carradine obesil za tiča. Da pa ne bi bilo preveč monotono, so priloženi energični dialogi, ki iščejo steno, na katero bi se prilepili (skupaj z možgani, zenom in žolčem), topless bejbe, ki seks zahtevajo, eksplozije, ki nadomeščajo dobre replike, tatuji, ki nadomeščajo scenarij, pokoli, ki se stegujejo v plamene, puščice, ki trgajo prsa, droge, ki se spreminjajo v kri, puščava, ki se spreminja v vulvo, bari, v katerih se cedita blato in ženski wrestling, Dennis Hopper, ki ima občutek, da je spet v Golih v sedlu, in slow-motioni, ki izgledajo kot reklame za vse, kar je cool - no, sami bajkerji, ki svojega neizmernega talenta za umiranje ne skrivajo, se itak obnašajo tako, kot da so si izraz cool izmislili. Jasno, vsi skupaj zelo pretiravajo. Ali bolje rečeno, vsi skupaj izgledajo tako, kot da prihajajo iz onih lažnih filmskih napovednikov, ki so povezovali Tarantinov in Rodriguezov Grindhouse. Predstavljajte si zadihani špageti vestern, ki nenadoma zagleda Šund, pa ga potem ne more sprocesirati. Hudičevi jezdeci so film, ki vrešči.
Larry Bishop, ki je režiral Hudičeve jezdece, je obraz, ki se ga spominjajo le še ptiči ob Route 66. Ali pa filmski geeki, kultisti, fetišisti in kompletisti, ki orgazmirajo ob bajkerskih filmih s konca šetdesetih let. Kar je ista stvar. Ko je Roger Corman leta 1966 posnel Divje angele, kontroverzni film o bajkerski tolpi, ki je strah in trepet urejene, uglajene, ustaljene Amerike, ni niti slutil, da bo povzročil pravo poplavo bajkerskih filmov, ki so jih običajno pilotirali Tom Stern, Cameron Mitchell, Tom Baker, Jack Starrett, Bob Harris, Joe Namath, Robert Fuller, Jeremy Slate, Adam Roarke, William Smith in John Bud Cardos. Igrati v glavnem niso znali, toda na bajku so izgledali fantastično. Ko imaš bajk, ti ni treba več igrati. Bajkerji so se vedno obnašali tako, kot da razumejo, v čem je štos - ob gledanju teh filmov so trpeli le tisti, ki štosa niso razumeli. Okej, v nekaterih filmih so nastopili tudi pravi oaklandski Hell's Angels (Sonny Barger, Terry the Tramp, Skip, Tiny, Magoo itd.), dejanski strah in trepet urejene, uglajene, ustaljene Amerike, toda vsem tem igralcem in neigralcem, malim ikonam bajkerskih filmov, se je zgodilo to, kar se je zgodilo Larryju Bishopu, ki je nastopil v seriji bajkeriad - ko so kontrakulturne vrednote izgubile seksapil, je letel na smetišče. Nihče ga ni več potreboval. Sprejemljiv je bil le na bajku. Ko se je skušal tržiti ločeno od bajka, ni bil vreden niti centa.
In ker živi le še v spominu filmskih geekov, kultistov, fetišistov in kompletistov, ultimativnih nostalgikov, ki živijo od tega, da oživljajo svoje junake, fetiše in ikone, ne preseneča, da ste ga lahko epizodno videli v eposu Ubila bom Billa, ki ga je posnel Quentin Tarantino, ultimativni filmski geek. In zato seveda ne preseneča, da Tarantina najdete tudi med izvršnimi producenti filma Hudičevi jezdeci, ki izgleda kot nostalgični, ekshibicionistični, eksploatacijski camp. To, da hoče zveneti tarantinovsko, pride s teritorijem. Hudičevi jezdeci so drive-in film, ki bi v drive-inu verjetno izgledal kot Državljan Kane.