Neslavne barabe

zelo za

Hollywood vs. UFA.

Brad Pitt je Lee Marvin, ameriški poročnik z južnjaškim akcentom in indijansko krvjo, vodja »pol ducata umazancev«, elitne enote odbitih, neusmiljenih, napol samomorilskih zavezniških komandosov, alias »Basterds«, samih Judov, ki med II. svetovno vojno za sovražnikovimi linijami zbirajo nacistične skalpe - to kakopak počnejo za strah. »Vsak izmed vas mi dolguje sto nacističnih skalpov!« Nemški vojski skušajo zbiti bojno moralo. »Naš posel ni jemanje ujetnikov, ampak pobijanje nacistov - in posel cveti!« Tega ne bi znal bolje povedati niti Lee Marvin v Ducatu umazancev niti Bo Svenson v Petih zaznamovanih, famozni špageti impersonaciji Ducata umazancev, ki je inspirirala Quentina Tarantina (Bo za hip pokuka tudi v Neslavne barabe), toda ne toliko, da ga ne bi moglo inspirirati še sto drugih vojnih filmov, vključno z Ducatom umazancev. Čakajte, da se pariška kinodvorana prelevi v revizijo podzemskega zaklonišča, ki v Ducatu umazancev postane prizorišče končne rešitve nacističnega vprašanja. Cinični odgovor na nacistično končno rešitev judovskega vprašanja pripravljajo tudi »Basterds«, ki včasih kakega nacista spustijo, toda ne zato, ker bi jim bil simpatičen, ali pa zato, ker bi bil »pošten« Nemec, ampak zato, da bi lahko svojim pripovedoval, kakšne zverine - in kakšne barabe - je srečal. Ljudje, ne hodite v gozd! Nacistični jet-set se trese, vključno s Hitlerjem, ki ga ne igra Bruno Ganz, kaj šele ikonični Bobby Watson, ki ga je redno igral pred mnogimi leti, ampak Martin Wuttke, ki je pred časom igral Josepha Goebbelsa - no, Goebbelsa, führerja nacistične filmske industrije (to je bil edini način, da pride do fuka!), igra Sylvester Groth, ki je Goebbelsa igral že v farsi Mein Führer.
Bradu Pittu ni ime Lee Marvin, ampak Aldo Raine, kar zveni kot Aldo Ray - jasno, Aldo Ray je bil h'woodski tough guy. Tudi drugi liki nosijo imena znanih režiserjev, Tarantinovih fetišev - Hicox, Wicki, Ulmer, Kagan, Margheriti in tako dalje. Če bi bilo Pittu ime Lee Marvin, ne bi bilo to nič čudnega, navsezadnje, tudi Landa, ime esesovskega polkovnika (Christoph Waltz), srhljivo elegantnega, kruto vljudnega, morilsko gentlemanskega »lovca na Jude«, velemojstra zasliševanja, ki »poštenega« Francoza - sicer kopijo »šibkega« očeta iz špageti vesternov - prisili v kolaboriranje, ki zagreši pokol nad judovsko družino, ki jezike menja tako kot Mel Brooks v Smešni plati zgodovine in ki izgleda tako, kot da si je nacizem, antisemitizem in Hitlerja izmislil, zveni kot čutno svetenje filmske zgodovine, kot sunkovita zgostitev vseh tistih starih filmskih zvezd, ki so se pisale Landa, vključno z Margot Landa, zvezdnico nemškega - okej, Goebbelsovega - studia UFA. V Neslavnih barabah stalno omenjajo nekdanje zvezde studia UFA - od Lilian Harvey do Brigitte Horney. G.W. Pabsta, velikega režiserja studia UFA, omenijo tolikokrat, kot da bi hoteli poudariti, da je pred nacisti iz Nemčije najprej zbežal, snemal filme v Franciji in celo Hollywoodu, potem pa se med vojno - nepričakovano, iracionalno, kolaborantsko - vrnil v Nemčijo, kjer je posnel tri filme. Pariški kino, ki je moralni center Neslavnih barab in ki ga - pod krinko nove identitete - upravlja Shosanna (Mélanie Laurent), edina Judinja, ki je preživela uvodni pokol, je okrašen z orjaškim reklamnim panojem za Pabstov Beli pekel na Piz-Paluju, v katerem je igrala tudi Leni Riefenstahl, Hitlerjeva filmska muza, ki so jo zavezniki po vojni - za razliko od Pabsta - poslali na prevzgojo... ee, na denacifikacijo.
Neslavne barabe so dobro zapečena orgija cinefilije-pod-pritiskom, ki dokazuje, da so filmi narejeni iz filmov, obenem pa nam pokaže, kako je Tarantino, nostalgični filmski fan, sublimiral svoje zadnje »odkritje« - filme studia UFA. Film, ki napetost in nervozo gradi z besedami, ne pa s šutingi, se odvrti na različnih lokacijah, recimo za nemško bojno črto, kjer »Basterds« pakirajo heroični, mitski material za filme, s katerimi bo skušal Hollywood dobiti vojno, v Berlinu, kjer histerični Hitler ustvarja vtis, da je SS akronim za Sauerkraut & Schnitzel, in v pariški restavraciji, kjer nemški vojaki težijo z retro verzijo cinefilske igrice »Six Degrees of Kevin Bacon«, ki se konča z mehiškim standoffom, toda vse lokacije, vključno z njihovimi protagonisti, se zlijejo v pariški kino, v katerem zavezniki - »Basterds« + Shosanna - načrtujejo končno rešitev nacističnega vprašanja. Na gala premiero nacističnega filma, Goebbelsove verzije Narednika Yorka, ki naj bi nacistom pomagal dobiti vojno, ne pride le Hitler (oh, in Goebbels in Martin Bormann), ampak tudi Emil Jannings (Hilmar Eichhorn), sloviti filmski igralec, zvezdnik studia UFA, sicer oskarjevec, ki se je prelevil v fana nacizma, kar je bila huda napaka - no, to, da pride v oni pariški kino, je hujša napaka. Nitratni filmski trak je popolno orožje za množično uničevanje. Neslavne barabe ne skrivajo, da je vojna entertainment, toda dobesedno: Hollywood vs. UFA. Vsa zgodovina se na koncu dobi v kinu, vojno pa dobi ta, ki posname boljši film. To, da je s filmom mogoče dobiti vojno, pomeni le eno: II. svetovna vojna je bila vojna filmov. Ljubezen gre skozi želodec, zgodovina pa skozi film.