20. 8. 2009 | Mladina 33 | Kolumna
Odsotnost velikih
Ali lahko zanič politične elite proizvedejo velike voditelje?
© Tomaž Lavrič
Menda obstajajo srečni časi, ki ne potrebujejo velikih voditeljev - barko zmorejo mirno krmariti tudi povprečneži. Velike voditelje in politike naj bi ustvarila šele potreba - krizni, negotovi časi z različnimi možnimi potmi v prihodnost.
Po tej teoriji bi svet zdaj že moral imeti vsaj nekaj takih velikanov, saj ni v posebno srečnem obdobju. Vendar jih nekako noče biti na spregled. Mogoč pa je tudi skromnejši pogled: morda že obstajajo, vendar so tako veliki, da bo njihovo veličino zaznal šele futur.
Obstaja še ena velika negotovost - ali lahko slaba, nesposobna, tako ali drugače gnila politika (politična elita) v svojih vrstah proizvede velikega, res štrlečega politika? Ali pa mora biti ta politika vsaj kolikor toliko sposobna in spodobna, da lahko iz nje zraste velikan, ki zna to pritlehnejše okolje uporabiti za uresničitev svojih vizij in ciljev?
Tudi ne vemo natančno, kdo so res veliki politiki. So to tisti, ki so sposobni v korist večine dolgoročno reševati splošne probleme? Opis pove vse in nič in prepušča odgovor ugibanju in zgodovinopisju. Nekateri se, kot rečeno, pokažejo kot veliki šele čez čas, drugim čas pobere vso nekdanjo slavo. Nejasen je tudi pojem političnega profesionalizma, za opravljanje politične obrti nujen, a hkrati nevaren. Itd., itd. Same neznanke.
Kakorkoli, že lep čas je na vseh meridianih slišati tarnanje, da se je politika nasploh spridila. Zaupanje v njeno dobronamernost in sposobnost izginja; to se morda najizraziteje kaže na Zahodu, tem še zmeraj najrazvitejšem delu sveta, ki pa je v marsičem izgubil samozavest.
Sedanja kriza je zelo poudarila temeljno težavo njegovih političnih elit - v bistvu ne vedo, kaj bi storile s kapitalizmom in z okoljem. Pri tem so se znašle v stiski, sestavljeni iz treh vrst zadreg.
Prvič se je v marsičem skvarila in oslabela (okostenela, se preveč povezala s kapitalom, izgubila izpred oči splošno blaginjo itd.) politika sama. Drugič, mnogi stari problemi so ostali nerešeni (socialna neenakost, nemogoče razlike v svetovni razvitosti), pojavili so se novi, zlasti ekološki. Tretjič, spremenile so se tudi javnosti in njihovo razmerje s politiko. Postale so bolj politično ravnodušne, razpadle na manjše enote itd. K temu je pripomoglo nazadovanje resnih medijev. Vse to ogroža demokracijo kot tako.
Iz take godlje, ki politiko rine na obrobje in ji krade avtoriteto, pa se najbrž teže (kljub vprašanju iz uvoda) rodijo tudi veliki politiki. To je, kot kaže dogajanje na političnem zemljevidu sveta, ugoden čas za populiste, trdorokce in bleferje. Po svoje pa krog politikov, ki bi zelo štrleli tudi v svetovnem merilu, oži še napredovanje multilateralizma, se pravi relativni zaton Zahoda in nastajanje novih sil, od Kitajske prek Indije do Brazilije. Svetovna moč polagoma vendarle postaja enakomerneje porazdeljena. G8 se je namnožil v G20.
Tako je seznam »svetovnih« voditeljev razmeroma kratek. V Rusiji tudi po prihodu Medvedjeva ostaja pri krmilu Vladimir Putin, a manj trdno kot nekoč. Kitajski, po vseh napovedih prihodnji prvi sili sveta, še vedno kolektivno vladajo komunisti, ki to niso in ki po velikem Mau ne dovolijo več, da bi se iz njihovih vrst zrinili na površje individualni voditelji, diktatorji. Indija ostaja »največja svetovna demokracija« z voditelji, ki so v svetu anonimni. Afrika po Mandeli ni proizvedla velikega političnega imena. Latinsko Ameriko vodi pisan zbor socialistov, naftnih populistov a la Chavez in verodostojnih, neideoloških politikov, kakršen je brazilski Lula. Celina se je v glavnem izmaknila vplivu pokroviteljskega ameriškega turbokapitalizma in ji gre boljše.
Evropa ta čas ne premore nobene velike politične figure. Tudi zaradi teže države, ki jo vodi, še najbolj izstopa kanclerka Merklova. Skupaj s socialnimi demokrati je v odgovor na krizo razglasila ekosocialno tržno gospodarstvo. Ta izrecna odpoved neoliberalizmu je pomembna. Največjo volilno podporo v EU ima - klavrno za Italijo in Evropo - Berlusconi. Galerija evropskih politikov je deloma tako bleda tudi zato, ker je stara celina mešanica moči in pristojnosti, razdeljenih med nacionalnimi državami in EU.
Tako na svetovnem nebu še naprej najbolj sije zvezda Baracka Obame. Večina planeta, kaže njegova izvolitev, ima Ameriko v bistvu rada ali je od nje vsaj očarana. Kar počne Obama doma, je pomembneje od njegove zunanje politike, toda bolj socialna, notranje bolj umirjena Amerika bi bila prijaznejša tudi za svet. A celo najmočnejši svetovni politik je »samo« reformator, njegova moč pa je strogo omejena. Ali bo res velik voditelj, se bo šele pokazalo. Pogojno se zdi iz prave snovi.
In naše slovensko vesolje?
Od osamosvojitve smo imeli tri izrazite politike - Kučana, Drnovška in Janšo.
Prvi je uspešno moderiral prehod Slovenije iz socializma in nedemokracije v kapitalizem in demokracijo. To je bil za nas zgodovinski prelom in Kučanove zasluge so trajne.
Drnovšek je celo desetletje gradil in normaliziral novi sistem. Čeprav so se v tem času nabirale napake, predvsem pa je iz politike polagoma izginjal deklarirani naboj dobronamernosti, splošne blaginje kot vrhovnega cilja, meritornosti kot načela delovanja družbe, je bilo njegovo obdobje v glavnem zgodba o rasti, urejanju stvari in zaupanju v prihodnost. To se je poznalo tudi v družbenem ozračju, ki nas pomembno osrečuje ali onesrečuje. Šele v primerjavi z Janševim in današnjim se zavemo, kako pomirjujoče je deloval Drnovšek.
V nasprotju z njim je Janša, osamosvojitelj in po dolgih letih trpljenja v opoziciji naposled premier, državo in družbo nenehno histeriziral, to pa počne še zdaj, znova naseljen v opoziciji. Številne prejšnje slabosti je zaostril, marsikateri plus izničil. Politika je še bolj postala sama sebi namen in kot orodje vladanja uporabljala celo strah, sicer že več kot četrt stoletja pozabljen v ropotarnici komunizma. Nasploh je Janša državo potisnil za korak nazaj, čeprav je vladal v zlatih gospodarskih časih. V knjigi velikih bo z debelim minusom ostal zapisan po tej regresiji.
Nesrečni Borut Pahor je padel naravnost v globalno krizo, pojanševsko zmedo, krizo prevladujočega tipa kapitalizma, v čas, ko Slovenija po mnenju marsikoga neodvisno od krize doživlja strukturni zastoj. Prejšnji mandat bi zvozil brez težav, sedanjemu prepletu težav pa ni dorasel toliko, da bi se lahko država iz krize izvila brez hujših poškodb ali celo zdravo prenovljena.
Zadnje besede o njem sicer še ni mogoče reči. Po vsem sodeč ne bo ne potrpežljiv, tih, zagrizen reformator ne avtor korenitih sprememb, »revolucionar«. Prvega mu ne dopušča značaj, za drugo nima ne energije ne vizije. Če ne bo napravil temeljitega obračuna sam s seboj, bo ostal zgolj nekakšen opazovalec. Za še en mandat ga pravzaprav priporoča le to, da se zdi premierska alternativa zanj samo Janša. To je sicer pomembno, a premalo za vstop v klub slovenskih velikih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.