Patrick Modiano: Ulica Boutiques obscures

+ + +

Tema na dnu spomina

Modiano se ukvarja z identiteto kot nečim zagatnim, tesnobnim, neujemljivim, izguba preteklosti oziroma nejasnosti ob poskusih, da bi jo zajeli, so v Ulici - menda pa tudi sicer, beremo - povezane z mučno izgubljenostjo in melanholijo. Njegov pripovedovalec je možak, ki se po dolgem služenju v detektivski agenciji poda raziskat svojo lastno zgodbo. Zaradi amnezije ne ve o sebi nič, nekaj indicev ga napotuje na mesta in med ljudi, ki naj bi ga prepoznali, mu pomagali rekonstuirati preteklost in socialni krožek, takšne stvari, vendar se stvari zapletajo, tudi spominska kapaciteta njegovih sogovornikov, s katerimi je bil precej ohlapno navezan, je dokaj usahla in nahajamo se kot v detektivki. Takšni z več neznankami, s samimi neznankami; ne samo kdo, temveč kje in kaj je storil in kje so vsi ostali, ki so bili takrat zraven. Pot nas vodi skozi Pariz in diplomatsko dogajanje pred drugo vojno in med njo, v živahno družabno življenje aristokracije, med emigrante nekih prejšnjih prekucov in tekoče begunce s ponarejenimi dokumenti, med ljudi, ki se drenjajo v hotelih na švicarski meji, in Modianu kar uspe pričarati brezupno atmosfero, ki jo delno redčijo le redki trenutki ljubezni.

Že sama tema je blago melanholična, poudarjeno nostalgična, nekdo išče nekaj, kar je izgubljeno, da bi se soočil z lastno izgubljenostjo in breztemeljnostjo, da bi si bil zaradi tujca iz preteklosti manj tuj in tujec, in v tem je njegov slog nedvomno zadušen in do skrajnosti esteticističen. To je svet vonjev po opranih lesenih stopnicah, to je svet starih fotografij in zamrznjenih pogledov, to je svet prebliskov iz kavarn, ki jih ni več, iz ateljejev in hotelskih sob, ki jih ni več, replik, ki ne odmevajo. V tem spominja na dva velika stilista Andreïa Makina in Javierja Maríasa, samo da je pripovedni zamah skrajšan, presekan, skoraj zablokiran. Tudi zaradi fragmentarnosti te pisave, Ulice so namreč spisane kot niz iskalskih miniatur, ki jih prekinjajo apokrifni izpisi iz registrov ljudi iz nekih drugih časov; ne gre samo za sprotno rekonstrukcijo, temveč za duh nekega turbulentnega časa, kakor se nam kaže skozi arhive in škatle s fotografijami. Modianu uspe prikazati, kako je identiteta mozaik, našemu možaku na lovu za samim sabo uspe vse bolj povezovati svojo zgodbo, iz različnih kotov prezrcali samega sebe in je postopno vse boljši sogovornik s svojimi nekdanjimi bližnjimi, njihove replike o njem se verižijo in ga nazadnje za silo ujamejo v presečišče, ki je (bilo) on sam. Zagatno, zablokirano iskanje identitete torej pripelje do identifikacije z iskanjem samim.