J.M. Coetzee: Mladost

Avtobiografski portret mladeniča.

Coetzee je trade-mark; česarkoli se loti, zadane bralca. A sploh ne rabi velikih zgodb, norih obratov ali odisejad. Zadošča mu glavni lik, nekaj znancev, par ljubimk, spomin na starše in mesto, v katerem živi.

V čem je torej nobelovčev misterij pripovedovanja? Tokrat vzame Južnoafričana, ki se po študiju naseli v Londonu. Življenje začenja iz nič, a ne pograbi vsake priložnosti za delo kot tudi ne vsakega dekleta. Pravzaprav ne zgrabi ničesar, kar bi ga potegnilo tako, da bi rekel: to je to, to hočem zadržati. Junak je seveda iz druge dobe, v njem praktično ni pragmatičnih odločitev, ni srednje poti. Čar romana je avtorjev čut za odkrivanje življenja, junak je dejaven, ga izkuša, naj si bo svet poezije, poskus homoseksualnosti, ali skozi menjavanje služb in spodletela tavanja za ženskami.

Za to, kar je Odisej potreboval deset let in celoten Mediteran, Coetzeejev mladenič doživi v nekaj letih v dveh mestnih četrtih. Seveda ni eden mnogih, saj mu je pisatelj vdahnil poznavanje pesništva in kovanje verzov. Čeravno je torej mnogokrat sam, ni osamljen, saj študira in pesnikuje. Od tod kajpak vznika vprašanje: koliko sorodnih duš je v Londonu, le da jih ne pozna? In tako si zadaja nalogo: po čem jih lahko prepoznam?

Roman je zato nekakšna paralela z Joycovim delom »Umetnikov mladostni portret«, hkrati je medkulturni primer vsiljivca, ki se išče v tuji kulturi, pa obenem umetniško spoznanje o moči ruskih poetov, ki so v podobi Josifa Brodskega obsojeni zaradi družbenega parazitstva in pregnani na kazensko delo v Sibirijo. Če namreč pesnik v Londonu živi kot parazit, se zanj še zmenijo ne, kaj šele, da bi imel občudovalce po svetu.

Skratka roman o trenutkih, ki trajajo leta, skozi njih pa vztrajnost premišljanja: kaj je sploh smisel bivanja?