The Madness: Liberty Of Norton Folgate

+ + + + +

Med letošnjimi poletnimi koncerti in festivali je v Evropi znova kraljeval angleški Glastonbury, ki ga je na srečo prenašal BBC in je tako tudi Neangležem razširil sliko in zvok z enega najbolj fascinantnih glasbenih prizorišč na svetu. Ko je v sončnem nedeljskem popoldnevu prišla na oder skupina The Madness, je za večino izmed dobrih 170 tisoč obiskovalcev sledil premik skozi glasbeni časovni stroj nekam na konec sedemdesetih let, kjer je glasba zvenela drugače, kjer so se hiti pomnili in prenašali na bodoče rodove in kjer so zasedbe precej bolj gladko prehajale med živeče legende. Zgodovinska ura živega nastopa Suggsa in ekipe še kroži naokrog, med predstavljenimi komadi pa jih je bilo kar nekaj z letošnjega albuma Liberty of Norton Folgate, kar je sicer ime enega drobcev londonskega East Enda. Kako desetletje je minilo, odkar smo poslušali sveže izdelke skupine Madness na albumu Wonderful (1999), ki je bil prvi dejanski studijski album po sredini osemdesetih let, ko so fantje nehali redno snemati nove izdaje. V tistih zlatih letih so se pošteno izvili iz ska-pop žanra, v katerem so bili zagotovo največji, ter prišli na radijske in TV-postaje, ki so takrat krojile množični okus.

Tri desetletja po začetkih se zdi, da zasedba sploh še ni rekla zadnje besede. Liberty je po eni strani zvočno zaokrožen izdelek s samozavestnim konceptom in z držo, ki se zrcalita v uvodu v album, ko fantje zatrdijo We are London. Skupina Madness ne preseneča, saj se je že od nekdaj rada poigravala s tudi tokrat navzočo melodično večnapevnostjo. S svežimi komadi bo sicer težko ponovila uspehe in hite kot My Girl, Our House ali Night Boat to Cairo, vendar to ne pomeni, da na albumu ni potencialnih uspešnic. Bolj se je spremenil čas, v katerem glasba izzveni hitreje kot nekoč. Prvi komad, ki je sekal že pred časom, je NW5; kot singel (in video) je sledil Dust Devil, nato Sugar & Spice, vsega skupaj pa plošček prinaša precej pesmi v različnih izdajah: od dvanajst na vinilki, petnajst na enojnem do dvaindvajset na dvojnem CD-ju (da ne omenjamo trojnega box-seta). Producentsko in idejno so komadi uravnoteženi in na zelo visoki ravni, če izvzamemo dolžino naslovnega Liberty of Norton Folgate, ki preseže deset minut in je ep zase. Čeprav je bil pisec kritike najprej skeptičen do svojih nostalgičnih ušes, ki jih je tale album zasitil za nekaj tednov, ni mogel mimo odličnih ocen otoškega in drugega tiska, ki Liberty ocenjuje kot najboljši studijski album tega benda v karieri. Nedvomno dokazuje, da leta nujno ne prinesejo izzvena nekega zvoka, ampak se lahko ta razširi dlje, kot bi pričakovali. Člani skupine The Madness imajo nekaj kilogramov več in nekaj las manj, vendar se to glasbeno čuti kvečjemu v kanček bolj pop(olni) melodiki in v novih generacijah publike, ki se jim bodo približali z novo ploščo. Album morda najbolj plastično povzame komad Forever young: Zimzeleno.