Coco Chanel

Moderna ženska.

Coco Chanel izgleda kot ekranizacija Sirote, stare slovenske popevke, ki jo je pela Majda Sepe in v kateri je sirota pripovedovala: »Kadar po sirote ljudje prihajajo, jih jemljejo za svoje, mene ne izberejo - saj smilim se očetom in mamam brez otrok, pa vendar zmeraj drugemu ponudijo svoj dom.« Tudi Gabrielle Chanel je sirota, ki vsako nedeljo čaka svojega očeta - ne le da se oče nikoli ne prikaže, ampak tudi ljudje, ki prihajajo v sirotišnico in izbirajo otroke, nikoli ne izberejo nje. Tu korenini filozofija ženske, ki bo postala Coco Chanel in ki bo lansirala prelomne modne trende, jasno, v paketu s konceptom moderne ženske. Ali bolje rečeno, tu ne koreninijo le njena biseksualnost, njena ekscentričnost, njena tesnobna osamljenost, njena kurtizanska frigidnost, njena androginična emancipiranost in njena afiniteta do moških oblačil, ampak tudi njena averzija oz. taktična skepsa do moških - če do moških ne bi imela hude skepse, v njih ne bi videla le sredstev za dosego cilja, le stopnic na poti navzgor. Kabaret, playboyi, aristokrati, dvorci - Pariz! In veliko moških je bilo potrebnih, da je dobila ime Coco. Če do moških ne bi imela averzije, ne bi lansirala vseh tistih modnih trendov, ne bi postala logo in ne bi postala moderna ženska (oh, in ne bi je igrala Audrey Tautou), saj bi hitro romantično klonila in se udomačila. V času, ko je bila moda rokokojsko ekstravagantna, je Coco udarila s preprostostjo - in tudi film skuša biti preprost, zato se konča na hitro, tako da Coco ne shodi z onim nacističnim oficirjem, ki bi ga Tarantinove »Barabe« skalpirale, pa tudi antisemitskih zakonov ne skuša preleviti v poslovno priložnost.