Zoran Živković: Amarcord

+ + + +

Trgovanje s spomini

Živkovićeva zbirka je dvodelna, v prvem delu so kratke zgodbe, ki se vse ukvarjajo s spominjanjem, takšnim in drugačnim; kaj je spomin, kako na starost, če se nam zdi, da nismo vsega naredili in smo vmes zabušavali, dobiti nove spomine in s tem pomiritev za nazaj, kako izbrisati del spominov kot postopek pri rehabilitaciji zločinca, kako iz celic rekonstruirati spomin genijev, ki se je zalezel tudi še v posmrtne ostanke, kako rekonstruirati spomine na navdih kreativcev, takšne stvari. Gre za prozne odlomke ali poglavja, ki so naslovljena po velikih delih iz literarne tradicije, Velika pričakovanja, Izgubljene iluzije, Semenj ničevosti, Nesrečniki, Čarobna gora, ki na neki način, po atmosferah, po dogajalnih krajih korespondirajo s samimi zgodbami, recimo s sanatorijem kot maternico in približkom brezčasnosti, hkrati pa na koncu osrednji osebi zgodbe ravno ta dela ostanejo edina v spominu, na račun njenih lastnih in osebnih, na račun vsakršnega memoarskega odpada, cenenih jinglov, reklam, vsega, kar se nam je nabralo v kanti za smeti. Seveda, za uvid v te literarne katedrale s stenami iz črk, za popolno potopitev so potrebni žrtvovanje spomina, izguba in izbris individualnega. Živković je premeten avtor, na eni strani izkorišča in koplje po rudniku, ki je temelj vsakršne identitete, pri tem je dovolj širok in neujemljiv, da se spomina in preteklosti loti z obeh plati, kot možnosti in bremena, kot orodja in balasta. Same zgodbe so s svojo skrivnostnostjo blizu kriminalki pa filozofičnemu romanu in seveda - še toliko bolj poudarjeno, ker je knjiga izšla pri eni redkih založb, ki se ukvarjajo z znanstveno prozo - tisti spekulativnosti, ki jo ZF-žanr zahteva, ne da bi se avtor posebej poglabljal v različne
izume in načine prenosa in kraje spomina; tam nekje so naprave, ki učinkujejo, in nič ga ne zanima, bralca pa tudi ne, kako in zakaj.

Drugi del je fellinijevski drugače, ne kot spominsko tkivo, temveč kot portret trga, s kavarno, kinodvorano, z muzejem in antikvariatom, in vsak od teh prostorov je naseljen z eno od oseb, iz tkanja fragmentov in postopnega stopnjevanja vidimo življenje, rahlo naveličano sicer, različnih uslužbencev in dežurnih, natakarice, čuvaja, slepega muzikanta, in vsi dobijo oziroma najdejo skrivnostno pošiljko, v kateri je skoncentrirana najbolj zaželena izkušnja. Seveda takšen nadrealizem, sinestezija in sploh pravi in ekstatični občutek dodobra pretrese njihovo rutino. Prvi del je torej govoril o spominu bolj na splošno in se spogledoval s tkanjem spomina, potvorbo in preprodajo spominov, drugi pa se bolj ukvarja z motnjo v realnosti, očitno namerno povzročeno, zaradi katere osebe spregledajo in se to potem lepo naloži na prejšnji okvir. Zbirka s konsistenco, precejšnjo kompaktnostjo, dovolj premeteno spisana v nenavadni žanrski mešanici.