Dead Kennedys

Leta 2000 sem se skoraj srečal z Edwardom Kennedyjem. Bil sem na predsedniški kampanji, ki me je pripeljala v Springfield (Massachusetts), kjer se je v orjaški simfonični dvorani zbralo več kot 2.000 šolarjev, delegatov vseh lokalnih šol, ki so sodelovali v projektu »Kids Voting«. Tudi otroci lahko volijo, skupaj s svojimi starši, na isti dan, na istem volišču, jasno, na lažnih volitvah. S tem trikom skušajo povečati volilno udeležbo - otroci naj bi pač stimulirali starše. In tisto v spring-fieldski simfonični dvorani je bila neke sorte lažna predvolilna konvencija. Pripeljali so otroke, opremljene s transparenti. Na nekaterih je pisalo »Kids Voting«, na nekaterih »Teddy Kennedy«, na nekaterih pa »Gore-Lieberman«. Na enem je pisalo »Bush-Cheney«. Na oder so prikorakali vojaki z zastavo, pihalni orkester, himna - takega vreščanja še nisem slišal. Otroci so bili v transu. Šolarjem so se predstavili tudi lokalni politični veljaki, predvsem tisti, ki so kandidirali na kongresnih volitvah. Potekale so sočasno s predsedniškimi. Svoj prihod je napovedal tudi Kennedy, največji frajer na svetu, ultimativni ljudski tribun - brez problema ga bom lahko kaj vprašal, so rekli. Pozabite na Beatlese. »Ljudje v Massachusettsu ga gledajo kot Boga. Senator je že od leta 1962. Živi spomenik je, inštitucija,« mi je rekel producent na lokalni filiali TV mreže PBS. Če bi ameriškega predsednika volili le prebivalci Massachusettsa (ali pa če bi ga volila tudi Evropa), potem bi bil Edward Kennedy večni predsednik. Ko sem bil v Massachusettsu, je ponovno kandidiral za senatorja. Imel je pet protikandidatov, ki niso imeli nobenih šans, toda kandidirali so zato, da bi lahko rekli, da so se ravsali s Kennedyjem. V Springfield ga potem vendarle ni bilo. Njegova sestra je nenadoma tako hudo zbolela, da je svoje sodelovanje odpovedal. Moj randi s Teddyjem, zadnjim Kennedyjem, je odpadel. Kennedyjem se vedno kaj zgodi.
Geoff Shepard, nekdanji Nixonov pribočnik, je leta 2008, malo pred predsedniškimi volitvami, objavil knjigo The Secret Plot to Make Ted Kennedy President. Ali po naše: Tajni načrt, s katerim so skušali Teda Kennedyja preleviti v predsednika. Ne, Edward Kennedy lani ni kandidiral za predsednika. In ne, »tajni načrt« se ni nanašal na leto 2008, ampak na sedemdeseta, na čas slovite, masivne, prelomne afere Watergate. Shepard namreč pravi, da je bila afera Watergate le trik, le orjaška zarota, s katero so skušali v Belo hišo pripeljati Edwarda Kennedyja, ali bolje rečeno - zarota, s katero so skušali Belo hišo vrniti Kennedyjevemu klanu, »Kennedyjevim demokratom«, ki so Belo hišo, oblast in ključne strateške položaje izgubili, ko je leta 1963 pod streli atentatorja padel predsednik John F. Kennedy, in ki so možnosti za ponovni prevzem Bele hiše, oblasti in ključnih strateških položajev izgubili, ko je leta 1968 pod streli atentatorja padel še njegov brat, predsedniški kandidat Robert Kennedy.
»Kennedyjevi demokrati«, organizatorji zarote, med katerimi je bila kakopak tudi mlada Hillary Rodham Clinton, naj bi skušali z afero Watergate predsednika Nixona tako osramotiti in ponižati, republikance tako pohabiti, nacijo pa tako demoralizirati in prestrašiti, da bi se Edwardu Kennedyju na stežaj odprla vrata v Belo hišo. Ergo: afera Watergate bi Ameriko tako zamajala, da bi bil Edward Kennedy povsem logična izbira. Kdo pa lahko reši zablodelo Ameriko, če ne Kennedy? Shepard, ki je bil član Nixonove obrambe in ki je superviziral transkripte Nixonovih »watergatskih trakov«, na katerih je bilo nekaj ključnih minut izbrisanih, zagotavlja, da so bili vsi preiskovalci afere Watergate »Kennedyjevi demokrati«, potemtakem člani Kennedyjevega klana, in da so vso dokumentacijo, vključno s pričanjem vpletenih, priredili potrebam svoje zarote. Celo John Dean, mastermind »vodovodarskega« vloma v Watergate, je pričal tako, kot so mu rekli, da naj priča. »Kennedyjevi demokrati« afere Watergate niso hotel razrešiti po pravni poti, ampak so hoteli bombastično stopnjevati javno ogorčenje, ki bi v Belo hišo pripeljalo Teda Kennedyja.
Ironija je le v tem, da to ogorčenje Teda Kennedyja ni pripeljalo v Belo hišo. Ironija je v resnici še večja: Ted Kennedy leta 1976 sploh ni kandidiral za predsednika. Še več: kandidirati niti ni mogel. Spomin na afero Chappaquiddick je bil še vedno preveč svež, preveč mučen, preveč škandalozen in preveč poguben, da ne rečem pogubonosen. V hipu, ko bi najavil svojo predsedniško kandidaturo, bi namreč vsi takoj rekli: Kaj pa Chappaquiddick? Ted Kennedy se je 18. julija 1969, leto po atentatu na svojega brata Roberta, na otočku Chappaquiddick, baziranem zraven otoka Martha's Vineyard, odpeljal z zabave. Ni se odpeljal sam, ampak v družbi 28-letne Mary Jo Kopechne, svoje asistentke in menda tudi ljubice, toda ko sta prečkala zvijačni most Dike, je avto - zaradi neprilagojene hitrosti, opitosti in morda seksualne vznemirjenosti - zletel v vodo in potonil. Kennedy, že od nekdaj znan po »opojnih« vožnjah, se je »čudežno« rešil, Mary Jo pa ne - obtičala je v avtu, pod vodo. Kennedy jo je skušal rešiti. Ni mu uspelo. Zato se je odpravil v hotel, kjer naj bi skušal svoja prijatelja, ki sta mu po vrnitvi na kraj nesreče pomagala pri neuspešnem reševanju, prepričati, naj rečeta, da je bila Mary sama v avtu, ali pa naj kdo izmed njiju reče, da je bil z njo. Nesrečo je prijavil šele naslednji dan.
Kennedy je imel torej vse razloge, da leta 1976 ne kandidira: na Chappaquiddicku si je okrog vratu z eno potezo zategnil baročno zanko, sestavljeno iz prešuštva, povzročitve nesreče s smrtnim izidom, pobega s kraja nesreče, malomarnosti in prikrivanja nesreče s smrtnim izidom. Zakaj ni poklical policije in reševalcev, ko je ugotovil, da je sam ne bo mogel izvleči, in zakaj se je v hotelu delal, kot da se ni nič zgodilo, je misterij. Če bi si skušal izmisliti toliko napak naenkrat, si jih ne bi mogel. Konspirologi z desne radi poudarijo, da se mu po tem incidentu ni nič zgodilo, kar je seveda le mit: dobil je dva meseca pogojno, v zvezni državi Massachusetts pa so mu za pol leta vzeli vozniško dovoljenje. Bi moral - zaradi tega svojega »iracionalnega in neubranljivega in neopravičljivega in nerazložljivega« dejanja, kot ga je sam imenoval - odstopiti s položaja senatorja? Ljudstvo Massachusettsa je reklo ne: najprej neuradno, potem - leta 1970 na kongresnih volitvah - pa še uradno. Ted Kennedy je bil namreč gladko ponovno izvoljen. In ko je dal prvi TV intervju, je povedal, da leta 1972 ne bo kandidiral za predsednika. Logično.

Mučeniška verzija gore Rushmore

In tudi leta 1976 ni kandidiral za predsednika. Kandidiral pa ni iz »osebnih razlogov«, kot je povedal Shepard ob promoviranju svoje knjige. Kar je čudno: organiziraš orjaško zaroto, zlomiš konkurenco, odpreš si vrata v Belo hišo in potem skozi ta vrata iz »osebnih razlogov« ne stopiš?! »Ni se počutil dovolj dobro.« V konspiroloških paralelnih svetovih, v katerih se vedno vse ujema in v katerih je vedno mogoče povezati vse točke, ni prostora za »osebne razloge« ali pa »slabo počutje« tega, ki naj bi z zaroto profitiral, toda če bi Shepardova teorija že ravno držala, potem »Kennedyjevi demokrati« ne bi imeli nobenega razloga, da bi čakali na to, da Teda Kennedyja likvidirajo republikanci, ampak bi to storili kar sami: hej, zanj so napihnili afero Watergate, zanj so zrušili Nixona, zanj so ponižali republikance in zanj so prestrašili Ameriko - on pa jim je potem rekel, da se umika, ker se ne počuti dobro! Ups.
Kaj pa če logiko obrnemo - in v debato o Tedu Kennedyju vključimo tudi konspirologe z leve? Pač tiste, ki trdijo, da je bila prometna nesreča na Chappaquiddicku v resnici prikriti atentat na Teda Kennedyja - atentat, ki ni povsem uspel. Atentat-z-utopitvijo, zrežiran kot prometna nesreča. Matthew Smith, avtor konspirološke knjige The Kennedys - The Conspiracy to Destroy a Dynasty (Kennedyji - Zarota, s katero so skušali uničiti dinastijo), ki je izšla pred tremi leti, pravi, da je bila »tragedija«, ki je spodkopala politično prihodnost in predvsem predsedniške upe zadnjega Kennedyja, le del serije dobro organiziranih, zarotniških atentatov na Kennedyje. Z eno besedo: ekstremna desnica je naredila vse, da bi Kennedyjem preprečila prevzem Bele hiše, da bi torej preprečila nastanek liberalne predsedniške dinastije. Smith, britanski »ekspert« za Kennedyje, poveže celo »točke« med Mary Jo Kopechne in atentatoma na Tedova brata, JFK-ja in RFK-ja. Če soočimo leve in desne teorije zarote, pridemo do sklepa, da so Teda Kennedyja leta 1969 preventivno kompromitirali, da leta 1976 ne bi mogel kandidirati za predsednika. Ergo: če drži Smithova teorija zarote, potem Shepardova ne drži. In obratno: če drži Shepardova teorija zarote, potem Smithova ne drži.
Sploh pa: če je šlo na Chappaquiddicku za poskus atentata, ki je delno uspel, zakaj potem Ted Kennedy ni rekel, da je šlo za poskus atentata? Odgovor na to vprašanje dobite, če odgovorite na vprašanje: zakaj je bil Ted Kennedy v Massachusettsu kljub Chappaquiddicku tak kralj? Rekli si boste: Massachusetts je najbolj liberalno in najbolj permisivno okolje v Ameriki, zato so mu Chappaquiddick odpustili. Ali pa: ljudje v Massachusettsu verjamejo, da se Kennedyjev drži »prekletstvo«, proti kateremu nič ne morejo, zato so Chappaquiddick vpisali pod rubriko »prekletstvo«. Že morda, toda trik je prav v kultu žrtve. To, da tebe in tvojo rodbino prikazujejo kot žrtev stalne zarote, dela čudeže. Zdaj boste ponovili: ampak Ted Kennedy ni nikoli rekel, da je bil žrtev zarote! Ne, tega res ni nikoli rekel, ampaj je to raje prepustil drugim. Ali bolje rečeno: pustil je, da se je Chappaquiddick sam, tako rekoč avtomatično, povezal z zarotama proti JFK-ju in RFK-ju, da se je torej populistično in ritualno integriral v teorije zarot, tja nekam med mitsko zamrznjene obraze svojih bratov, Dead Kennedys, mučeniško verzijo gore Rushmore. Če se Chappaquiddick ne bi zgodil, bi si ga morali konspirologi izmisliti. Ted Kennedy je lahko računal na konspirologe, ki so mu teren pripravili s špekulacijami o atentatih na njegova brata in ki so postali njegov ščit. Teorije zarote so ga varovale pred realnostjo, pred reality checkom, pred konkurenco, pred očitki, pred šikanami, pred dezinformacijami, pred zastraševanjem, pred cinizmom, pred političnimi miniranji, pred zarotami.
Take čudeže kot konspirologija in kult žrtve v ameriških srcih dela le še ameriška ideologija, predvsem tisti del njenega kanona, ki napol ritualno, napol religiozno uči, da se ta, ki je grešil, lahko odreši... da se lahko transformira... da da lahko ponovno vstane... da si zasluži drugo priložnost... in da se lahko odkupi z dobrimi dejanji. In Ted Kennedy je bil šolski primer tega: Massa-chusetts mu je dal priložnost za ponovno vstajenje, transformacijo, odrešitev in happy end. Priložnost je trajala 40 let. In v vseh teh letih je lansiral zakonodajo, ki je olajšala in izboljšala življenje delavcem, ženskam, imigrantom, etničnim skupnostim, beguncem, tujim študentom, šolarjem in okolju. Državljanske svoboščine, višja minimalna plača, enakopravnost spolov in lažji dostop do zdravstvene oskrbe so bile njegove večne teme. Vztrajal je pri ženski pravici do izbire, nasprotoval invaziji na Irak in odločno podprl Baracka Obamo, ko je ta njegovo podporo najbolj potreboval. Ni kaj, Ted Kennedy je drugo priložnost izkoristil. In se odkupil. Kar je po svoje ironično: liberalec, celo »najbolj liberalni senator v ameriškem kongresu«, strah in trepet desnice, je postal personifikacija »amerikanizma«, ideologije, ki jo najbolj odločno zagovarja in glorificira prav desnica. Še več: ameriški liberalec je postal praktični dokaz, da ameriška ideologija res funkcionira!
In bolj ko so leta minevala, bolj je izgledal kot pionir Amerike, kot njen founding father - kot varuh Amerike, ki jo skuša desnica preleviti v paranoidno fantazijo. Ko si poslušal Teda Kennedyja, si vedno vedel, da Bush prihaja iz paralelnega sveta. Desnica mu po eni strani ni nič mogla, po drugi strani pa je uživala v dejstvu, da prav zaradi Chappaquiddicka ne bo nikoli prišel v Belo hišo in da bo s svojo karizmatično prisotnostjo požrl politični kisik vsem drugim potencialnim Kennedyjem - hja, Ted Kennedy je bil najboljša zarota proti Kennedyjem, njihov najboljši Lee Harvey Oswald. In res - nikoli ni prišel v Belo hišo. Toda desnica ni računala na Baracka Obamo.

Nova ameriška revolucija

Edward Kennedy, patriarh dinastije, ki je postala alma mater sodobne konspirologije, je umrl ravno v času, ko se je Amerika po izvolitvi Baracka Obame prelevila v konspirološki oratorij, v vreščečo paranoidno fantazijo, v agresivno zanikanje realnosti, v histerični teater absurda. Konspirologija je z družbenega roba nenadoma in manično butnila v ospredje, iz lunatičnega »geta« v glavni tok, tako da je začela intonirati vse javne razprave. Ali kot pravi Johann Hari, komentator Independenta: »Odkar je prišel Obama, ameriška desnica skače iz ene fantazije v drugo - kot oseba, ki se zvija v agoniji živčnega zloma.« Slišali smo, da je Obama v resnici prikriti musliman. Pa da je bil v resnici rojen v Keniji, ne na Havajih. Pa da je njegov rojstni list ponarejen. Pa da je bil izšolan v islamističnih šolah. Pa da je v resnici prikriti ekstremist, povezan z ameriškimi teroristi in črnskimi nacionalisti, ki sovražijo Ameriko. Pa da skuša ljudstvo razorožiti. Pa da je prikriti komunist. Zadnje čase poslušamo, da skuša s svojo »socialistično« reformo zdravstva uzakoniti evtanazijo, tako da bodo potem nekakšni »konziliji smrti« odločali o tem, kdo bo živel in kdo umrl - hendikepirani otroci in obnemogle babice bodo šli prvi. Ob komunizmu bo uzakonil še nacizem!
Toda vse to, kar prihaja iz ust ekstremne desnice, ki zveni tako, kot da je na slabem tripu, potem odhaja v božja ušesa. Kako to, da desnica sliši ves ta konspirološki populizem, ne sliši pa realnosti? Hari sumi, da je to povezano z religijo: »Od malega jih učijo, da je dobro imeti 'vero' - in to je že po definiciji verovanje brez dokazov, ki bi ga podprli. V to, da Avstralija obstaja ali pa da ogenj gori, ne 'veruješ' - o tem imaš dokaze. 'Vero' potrebuješ le zato, da verjameš temu, kar je neresnično in nedokazljivo. Učijo pa jih, da je vera najvišja aspiracija in najbolj plemenita stvar. Je potem presenetljivo, da vera pronica v njihova politična stališča? Misel, ki temelji na veri, se širi in kuži racionalnost.« Koncept »vere« je rojen za konspirološki mentalni format, ki je po drugi strani rojen za retoriko paravojaških milic, oboroženega krila krščanske desnice.
In po Ameriki se vse bolj množijo prav nove patriotske, nativistične, supremacistične, klanovske, skvadristične paravojaške milice, obenem pa vstajajo tudi stare, tiste, ki so se po letu 1995, po srhljivem bombnem napadu v Oklahoma Cityju, poganjku ekstremne desnice, potuhnile. Množijo se njihove spletne strani, množijo se njihove internetne radijske postaje, množijo se njihovi kampi in množijo se njihovi shodi, ki širijo demagoško, lunatično, apokaliptično konspirologijo. Recimo: da bo Obama vse Američane spremenil v nacistične ovaduhe. Da bo obračunal z vsemi patrioti in disidenti. Da bo otroke poslal na prevzgojo. Da bo vse, ki nasprotujejo njegovi »socialistični« zdravstveni reformi, deportiral v koncentracijska taborišča. Ted Gunderson, nekoč agent FBI-ja, zdaj eden izmed »Patriotov«, je na nekem shodu »razkril«, da ima Obamova vlada postavljenih že 1.000 koncentracijskih taborišč in da je v Atlanti že pripravljenih 30.000 giljotin in pol milijona krst: internirali in pobili bodo vse disidente, vse prave ameriške patriote! V Atlanti je »Velika ameriška porota«, ena izmed mnogih patriotskih grupacij, oznanila, da je Obama ilegalno na oblasti in da sploh ni ameriški državljan.
Voditelj neke milice iz Ohia zagotavlja, da bo še slabše in da je čas, da se zbudijo in oborožijo, da se torej pripravijo na novo revolucionarno vojno, kajti domovina je v nevarnosti, medtem ko patriotska organizacija Oath Keepers, v kateri so nekdanji vojaki in policaji, pravi, da so časi bolj nevarni kot v času ameriške revolucije. Prisegajo ustavi, ki jo kanijo zaščititi pred vlado - in ker so lojalni ustavi, ne pa vladi, se bodo s silo uprli vsaki neustavni ali pa nemoralni vladni direktivi. Njihov slogan pove vse: »Raje umrem, kot pa da postanem suženj vlade.« Še več: »Največja grožnja, s katero smo danes soočeni, ni terorizem, ampak zvezna vlada.« Z eno besedo: vsi ti paravojaški patrioti, alias »suvereni državljani«, so pripravljeni na boj - proti silam »Novega svetovnega reda«, proti Mehiki, ki skrivaj pripravlja aneksijo jugozahodne Amerike, proti silam, ki skrivaj pripravljajo združitev Amerike, Mehike in Kanade, proti socializmu, proti intelektualcem in imigrantom, ki zastrupljajo, kužijo in razbijajo Ameriko, proti tajnim vremenskim mašinam, s katerimi skušajo uničiti kmete, proti »črnski« zvezni vladi, ki jih skuša zasužnjiti, proti črncu, ki jim skuša vsiliti diktaturo, tiranijo in tuj način življenja. Vsi mahajo z ameriško zastavo - predvsem z njenim belim delom. Vsi hlepijo po »novem jutru Amerike«. In vsi so sredi boja za svobodo. »Drevo svobode je treba občasno zaliti s krvjo tiranov in patriotov.«
Organizacija Southern Poverty Law Center poroča, da obstaja razlika med novimi milicami in starimi, tistimi iz devetdesetih let. Prvič, nove milice glavno grožnjo ameriški svobodi vidijo v črncih, predvsem Obami, »državnemu sovražniku«. In drugič, ekstremistično-nativistično-konspirološki zanos, ki je v devetdesetih ostal na družbenem robu, med samimi ekstremisti, je zdaj preplavil mainstream - republikansko stranko in medije. Teksaški guverner Rick Perry je napovedal možnost, da se Teksas odcepi od Amerike (s čimer je le obudil tezo, s katero je v devetdesetih strašila patriotska organizacija Republic of Texas in s katero zdaj straši Teksaško nacionalistično gibanje), kongresnica Michele Bachmann iz Minnesote je opozorila, da Obama načrtuje »prevzgojna taborišča za mladino«, kongresnik Spencer Bachus iz Alabame pa je v kongresu identificiral »17 socialistov«.

Amerika kot paranoidna fantazija

Konspirologija pa se je zdaj - za razliko od devetdesetih, ko se je zavlekla kvečjemu do radijskih postaj, prepredenih z desničarskimi talk-showi - raztegnila na TV postaje, na magazinske talk-showe, ki jih vodijo Lou Dobbs (CNN), Sean Hannity (FoxNews) in Bill O'Reilly (FoxNews) ter predvsem Glenn Beck, impersonator norega Howarda Bealea iz filma TV mreža, ki je s CNN-a prebegnil na FoxNews, kjer zdaj vsak dan ponuja svoj histerični remiks mesijanskega patriotizma, bombastičnega populizma, paranoidnih fantazij, iracionalne infantilnosti in megafonskih konspiroloških fikcij, s katerimi skuša rešiti Ameriko, ki da je na poti v socializem, komunizem, fašizem, diktaturo in tiranijo - in ki da jo vodi rasist. Obama po njegovem ne sovraži le Amerike, ampak tudi belce in belsko kulturo, belci postajajo žrtve črnske manjšine, reforma zdravstva je le pretveza za reparacije, ki jih bodo plačali belci, v Ameriko bodo spustili imigrante, ki bodo pokopali Ameriko, zvezna vlada je prestreljena s prikritimi komunisti - in ja, patriote čakajo koncentracijska taborišča.
Glenn Beck je hit desnice, ratingi mu rastejo, objavil je knjigo, ki je postala bestseller, in stalno je na turneji - ekstremna desnica v njem vidi celo voditelja nove ameriške revolucije. Toda Color of Change, afro-ameriška aktivistična organizacija, je proti njemu - proti njegovemu sovražnemu govoru in njegovemu rasizmu - sprožila peticijo, oglaševalce pa pozvala, naj njegov program bojkotirajo, tako da je do sedaj reklame umaknilo že 36 podjetij, vključno z giganti, kot so Radio Shack, Sprint in Wal Mart. Beck je dedič Boba Granta, razvpitega ultradesničarskega radijskega rasista, ki je črnce razglašal za »podljudi« in »divjake«, liberalce, imigrante, socialno državo in New York pa stalno psoval. Sredi devetdesetih ga je odnesla kombinacija lunatičnih izjav, peticij in pozivov k bojkotu, toda zdaj - ironično! - najavljajo njegovo vrnitev na radijske valove. Glenn Beck je simptom Amerike, v kateri je zadnji Kennedy lahko le odmrl, ne da bi kdo glorificiral njegovo največjo zaroto - njegovo neslavno predsedniško kandidaturo, s katero je svojega demokratskega tovariša Jimmyja Carterja leta 1980 tako zmedel, destabiliziral in ošibil, da je v Belo hišo prišel republikanec Ronald Reagan, junak ekstremne desnice.