3. 9. 2009 | Mladina 35 | Kolumna
Mrtev in živ
Preden je slovenski komunizem izdihnil, je bil prestrašen, civiliziran in pripravljen na prehod v demokracijo
© Tomaž Lavrič
Spet enkrat se vračamo v komunizem - tokrat z resolucijo evroparlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. To vračanje nam je očitno usojeno, hočemo pa ga tudi sami.
O komunizmu se praviloma pogovarjamo v okviru trojčka, ki sestavlja našo polpreteklost - vojna s partizanstvom in kolaboracijo, komunizem in morbidna vez med njima, povojni poboji. V razpravo se mešata bolj oddaljena preteklost (kulturni boj) in sedanjost. Vpleteni smo tako rekoč vsi.
O komunizmu se najbolj prepira politika. Brani ga nihče, nihče ga tudi noče oživiti, vsaj za zdaj ne. Kljub temu ostaja živa tema. Desnica gleda nanj kot na mračno, zločinsko obdobje. Obsoja ali kar demonizira ga v celoti, kot idejo, prakso in v vsem njegovem trajanju. Njen izraziti antikomunizem ima močan čustveni (sovražni) naboj. Gre za izpred vojne podedovane averzije, za osebno prizadetost posameznikov, za še zmeraj neizživeto reakcijo na zatajevane poboje in dolgo obdobje, ko je bilo partizanstvo heroizirano, domobranstvo pa absolutno zlo. Vmes je najbrž tudi nekaj slabe vesti zaradi kolaboracije med vojno in pasivnosti v času komunizma.
Vendar ne gre samo za čustvene odzive. Z antikomunizmom si politična desnica zavestno pridobiva volivce in pri tem zgroženost tudi igra. Strateško bi rada spremenila pogled na vojno-povojno obdobje, zlasti rehabilitirala ali vsaj relativirala domobranstvo, vir svoje frustracije. Če sta nacizem in komunizem enako zlo, je kolaboracija seveda nedolžnejša in bolj upravičena.
Spopad za razlago polpreteklosti traja od osamosvojitve. Desnica je ves čas v hrupni ofenzivi. Pri tem je ne moti, da povojni komunizem ni nasledil spodobne predvojne demokracije, da pri grmenju o zločinih komunizma molči o svojih grehih, da je na oblasti sama izpričala prav klavrno demokratičnost (Janšev mandat) in da je antikomunizem kot volilna vaba zelo dvorezen.
Ofenzivnost ji omogočajo populistična nrav, grehi komunizma, mešanica občutka nepopravljenih krivic in slabovestništva, nespodobna drža in podpora cerkve, občutek opeharjenosti, ker naj bi bil kapitalizem bolj koristil kontinuitetni levici kot njej ... In to, da dolgo vladajoča enobarvna (rdeča) podoba polpreteklosti z uvedbo demokracije ni bila popravljena dovolj hitro in temeljito. Da torej levica ni do konca, dovolj poudarjeno in dovolj zgodaj razčistila vprašanj o medvojni vlogi komunistov, nepreklicno obsodila pobojev, jasno povedala, kaj misli o komunizmu, in storila vsega, da bi bile stvari, kolikor je to pač mogoče, popravljene (spominska znamenja, sojenje krivcem itd.). Tako bi ublažila narodove travme in koristila sebi - desnici bi vzela netivo za napade. To bi napravila toliko laže, ker so poboji produkt drugih časov in drugih ljudi. Pri tem je ne bi smelo motiti, da bi bolj zagrizeno desnico zadovoljila samo popolna rehabilitacija domobranstva (kar se k sreči ne bo zgodilo, ker bi bilo preveč nenaravno).
Obe strani bi iz polpreteklosti radi vzeli samo tisto, kar jima ustreza; levica partizanstvo, desnica zlasti poboje kot domnevno bistvo komunizma. Levica bi torej bila zgolj potomka Zmagovalcev partizanov, desnica pa nedolžna Žrtev.
Politični spopad za tolmačenje komunizma bi bil še veliko bolj zagrizen, če ne bi ljudstvo na to obdobje v glavnem gledalo umirjeno in niansirano. Kriza dodaja temu nekaj nostalgije. Sicer pa so posplošeni očitki o zločinskosti komunizma tudi posreden očitek ljudstvu, da je pol stoletja sprijaznjeno živelo sredi zločina. To je tiho priganjanje k slabi vesti in pokori. Kakorkoli, večina s svojim osnovnim odnosom do komunizma krepko brzda antikomunizem.
Komunizem je bil najmočnejša ideologija in najbolj radikalna utopija 20. stoletja. Hkrati je bil totalitaren. Nekako v 70. letih se je iztrošil in zlomil. Vendar ni bil iz enega kosa - ne geografsko in ne časovno gledano. Iz osnovnega sistema je sicer mogoče izpeljati nekatere splošne, povezujoče značilnosti, povsem konkretne narave vsake komunistične skupnosti pa ne. Ali drugače: komunizmi so bili različni, kot so različni kapitalizmi, v vsakem totalitarizmu pa ni vse zanič, kot ni v vsaki demokraciji vse dobro. Dokler je bil komunizem pri močeh, je med drugim v prid zahodne delovne sile pomagal blažiti kapitalizem.
Tudi slovenski komunizem se je skozi čas zelo spreminjal. V prvi fazi je bil značilno stalinsko-jugoslovanski, v zadnji nacionalno-liberalen. Razlika med krvavimi 40. in mehkimi 80. leti je dramatična. Preden je izdihnil, je bil prestrašen, civiliziran in pripravljen na prehod v demokracijo. Toda začel se je s povojnimi poboji in to ga bo trajno bremenilo, čeprav zgodovinar Tony Judt govori o tridesetletni vojni (od začetka 1. do konca 2. svetovne vojne), v kateri je Evropa barbarsko uničila svojo civilizacijo. Tudi naši poboji so bili del tega barbarstva. To in dejstvo, da so bili zagrešeni v podaljšani psihozi vojne, jih ne opravičuje, jih pa deloma pojasnjuje. Nobenega razloga tudi ni, da si naprtimo vse grehe svetovnega komunizma ali pa z odvratno dežmanovsko naslado štejemo za svoje vse poboje na naših tleh.
Slovenskemu komunizmu lahko priznamo še kaj. V njem je nastala moderna gospodarska baza, ki v marsičem še danes poganja naš ekonomski stroj. Trda represija se je polagoma mehčala, sistem je postal splošno sprejeta samoumevnost. Ljudje so od 60. let živeli razmeroma zadovoljno, o drugih možnostih se širše ni razmišljalo. Vladale so dokajšnja socialna varnost, enakost in predvidljivost.
To pomeni, da je bil komunizem ne samo uničevalen, ampak tudi produktiven in sposoben evolucije. Prav tako je prispeval k osamosvojitvi, ne le s sodelovanjem partije pri osamosvajanju, temveč morda že s samim svojim obstojem. Če bi bil v Jugoslaviji po vojni uveden liberalni kapitalizem, se skupna država morda ne bi sesula, Slovenija pa ne osamosvojila.
Vendar je bil sposoben razvoja samo do neke mere. Če se - malo pod pritiskom, malo prostovoljno - ne bi ukinil, bi nujno začel rakovo pot. Ni dvoma, da bi bil potem vržen na silo. To bi nas lahko v tistih kočljivih časih spravilo v hude notranje težave in onemogočilo osamosvojitev.
Komunizma ni treba braniti - mrtev je. Tudi oživeti ne more, preveč se je diskreditiral. Prav tako je jasno, da se v oblikah, ki jih je živel, nujno izrodi. Vendar je nanj, kot na vso svojo preteklost, dobro pogledati z mirnimi očmi.
Hkrati znova postaja aktualen zaradi krize (neoliberalnega) kapitalizma, ki se bo iz različnih razlogov zelo verjetno nadaljevala in zaostrovala, tudi ko bo zdajšnja recesija mimo. To daje nov pomen tudi komunizmu. Kot svareči izkušnji, kam vodi nedemokracija, proti kateri kapitalizem nikakor ni cepljen, in kot utopiji, se pravi potencialni alternativi. Vnaprej odpisati vse alternative in vse utopije je slabo; to utrjuje status quo. Komunizem je propadel, toda nekatere njegove utopije so žive. Bolj ko bo kapitalizem pasji za ljudi in naravo, bolj žive bodo. V tem smislu je komunizem še aktualen in celo subverziven.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.