Umberto Galimberti: Grozljivi gost: nihilizem in mladi

Italijanski filozof o sodobni mladini.

Gre seveda za generacijo, ki jo definira prek faktorja Q, ki je drža, način vzpostavljanja odnosa z življenjem: mojstri neodgovornosti, brez spoštovanja dolžnosti in brez strahu pred posledicami lastnega delovanja, saj je mogoče vse preklicati, od službe, zakona, spolne identitete do nosečnosti. Toda v to znano izhodišče avtor zareže z globokim filozofskim premislekom, ki pa ni pisan z distanco akademskega stila. Ko so v Italiji zaprli skupino mladcev, ki je s cestnih nadvozov metala kamne na mimo vozeče avtomobile, Galimberti odide v zapor, da bi razumel, kaj žene to skupino, ki je ubijala brez razloga, in se potem pogovarja ure in ure z enim obdolženih.

Njegova knjiga ni stališče zgražanja niti ne očitek o nemogoči generaciji. Je analiza ritualov, ki jih ta prakticira: od resničnostnih šovov, delovanja mamil, celonočnih plesnih žurov pa do zdravljenj odvisnosti in psihoterapije. Glede na številčnost sklene, da sploh ne gre več za individualne sociopatologije, temveč za splošno, za kulturno. Problem torej ni v generaciji Q, temveč v družbi, učiteljih in starših.

Nekje zapiše: »Mladi živijo ponoči, ker jih podnevi nihče ne potrebuje.« Iz česar izpelje dramatično misel, da Zahoda ne bodo pokopali emigranti ali teroristi, ampak to, da ni dajal več smisla in identitete ter je tako zapravil nove generacije. Razloge za ta fatalni obrat najdeva tudi z odstopom od antike, ki jo je zamenjalo krščanstvo!?? Preprosto: namesto iskanja posvečenega smisla življenja so stari Grki gojili pesimizem, ki je pomenil sposobnost pogledati bolečini v obraz, in umetnost življenja, ko prepoznamo svoje zmožnosti in pustimo, da se primerno razcvetijo.

Sijajna knjiga, ki je hkrati filozofski vpogled, a obenem tudi apel staršem, učiteljem in družbi, ki jim nakaže različne drže in misli, kako generaciji dolgočasja vrniti mladost ognjevitosti, uporništva, domišljije in sposobnosti iskanja samega sebe.