Srečne države

Predstavljajte si, da imate dva avtobusa. V enem so »rdeči« Slovenci, ki se 25. maja odpeljejo v Kumrovec, rojstni kraj Josipa Broza Tita, v drugem pa »beli« Slovenci, ki se sredi maja odpeljejo v Pliberk, mestece na avstrijskem Koroškem, od koder so Britanci po koncu vojne nazaj v Titovo Jugoslavijo deportirali na tisoče pobeglih ustašev. In predstavljajte si, da se priključite tema avtobusoma - s kamero. Vau! Ničesar vam ni treba režirati, ničesar vam ni treba narediti, ni se vam treba mučiti - dokumentarec se snema sam. Samo kamero prižgete. Slovenska avtobusa, ki potujeta v paralelni svet nostalgije, zanikanj, zgodovinskega revizionizma, frustracij in barske konspirologije, sta premisa, ki ne more zgrešiti. To bo dober show! In ko se vračate domov, se vam naslov ponudi kar sam: Srečna država. Natanko to je storil Goran Dević, hrvaški režiser, le da ni spremljal dveh slovenskih, ampak dva hrvaška avtobusa. Na enem so bili jugonostalgični, titoistični, antifašistični, »rdeči« Hrvati na poti v Kumrovec, na drugem pa ustaški, antititoistični, nacionalistični, »črni« Hrvati na poti v Pliberk.
Jasno, dokumentarec se je snemal sam. Hrvati, ki potujejo v Kumrovec, žgejo štikel Bandiera rossa, vmes pa himnično pritegnejo Zdravku Ćoliću, ki poje »Druže Tito mi ti se kunemo«. Hrvati, ki potujejo v Pliberk, kakopak žgejo štikel o tem, kako bodo »šli čez Drino in požgali Srbijo«, obenem pa vzklikajo: »Za dom - spremni!« Hrvati, ki potujejo v Kumrovec, hvalijo Tita in socializem: prej je bilo bolje! Zdaj smo v riti! Hrvati, ki potujejo v Pliberk, obžalujejo, da Tita niso ubili, ko bi ga lahko, obenem pa hvalijo Anteja Gotovino, junake »domovinske vojne«, in Thompsona, razvpitega proustaškega pevca, ki stalno poudarja, da je treba komunizem iztrebiti, in to povsod, kjer ga je še mogoče najti. Med Hrvati, ki potujejo v Pliberk, najdete ustaše, ki so preživeli Pliberk in vrnitev v Jugoslavijo in ki pravijo, da bi lahko med vojno pobili vse komuniste in partizane, pa jih niso smeli. Kako niste smeli, vpraša nekdo. »Prepovedali so nam,« odvrne ustaš. Kdo vam je prepovedal? Odgovora ni. To je le non sequitur. Eden izmed mnogih. Fakti, resnice in teze brez kritja se tu prodajajo kot memorabilia - kot ustaški emblemi, mikice, bedži, šahovnice, Thompsonovi cedeji.
Ne da na avtobusu, ki potuje v Kumrovec, ni Hrvatov, ki živijo v zanikanju: eden izmed njih pravi, da ustašev iz Pliberka niso pobili komunisti, ampak Britanci - ali nekaj takega. No, na avtobusu, ki potuje v Pliberk, njegovi lunatičnosti takoj kontrira militantni ustaš v popolni bojni opremi, ki pravi, da niso v ustaškem koncentracijskem taborišču Jasenovac nikogar ubili, »le dva, tri tisoč ljudi, toda to so bili teroristi, ki so razstreljevali mostove in železnice, pa pedri in Židje. Ni hujšega od Židov. To niso ljudje. Država, ki ima Žide, ni nobena država.« Kdo je tega tipa pustil čez Slovenijo, je veliko vprašanje. Še večje vprašanje pa je, kako to, da ga v Avstriji - na pliberškem ustaškem festivalu - niso zaprli, navsezadnje, v Avstriji je zanikanje holokavsta kaznivo dejanje. Hrvati, ki potujejo v Pliberk, pravijo, da nacionalisti tega, kar se dogaja, ne bodo več trpeli - vstali bodo in prevzeli oblast, tiste, ki jim bodo v napoto, pa bodo pobili. Hrvati, ki potujejo v Kumrovec, pa pravijo, da tega, kar se dogaja, ne bo več trpel delavski razred - vstal bo in prevzel oblast.
Ne, premisa ne zgreši. In če bi bili na avtobusih Slovenci, ne bi bilo nič drugače. Ali bolje rečeno: obstajajo situacije, ko je Slovenca nemogoče ločiti od Hrvata. Srečna država je mentalni hit. In ker hit vedno kliče po nadaljevanjih, bi tudi Dević, ki je v 30-minutnem dokuju Tri na podoben način soočil tri vojne veterane, srbskega specialca, hrvaškega prostovoljca in bosanskega vojaka, lahko posnel nekaj nadaljevanj - nekaj variacij svoje premise. V eni verziji bi proustaški in protitovski Hrvati skupaj odpotovali najprej v Kumrovec in potem še v Pliberk. V drugi verziji bi proustaški in protitovski Hrvati odpotovali navzkrižno - proustaški Hrvati bi odpotovali v Kumrovec, protitovski Hrvati pa v Pliberk. V tretji verziji bi v Pliberk in Kumrovec odpotovali vsi skupaj - proustaški in protitovski Hrvati ter prodomobranski in protitovski Slovenci. V vseh treh primerih bi se dokumentarec snemal sam. In ni izključeno, da ven ne bi prišla tudi TV-serija, magari resničnostni šov, postavljen na Goli otok.

Planet slumov

Srečna država bo dobro zasolila letošnji mednarodni filmski festival Kino Otok, ki se bo - že petič - odvrtel med 10. in 14. septembrom v Izoli (med 12. in 17. septembrom pa v ljubljanskem Kinodvoru), toda ne bo osamljena. Daleč od tega. Za overdose soli bodo poskrbeli tako dokumentarci kot igrani filmi z vitalne periferije, recimo iz Salvadorja, Mehike, Argentine, Gvatemale, Urugvaja, Etiopije in Kašmirja - filmi, ki jih lahko vidite le na festivalih, malih in velikih, raje malih. Potem jih hitro vsi pozabijo, tako da jih ne vidijo niti multipleksi niti televizije niti supermarketi. Deprivilegiranci, ki prihajajo iz deprivilegiranega sveta. Outsiderji, ki pa so v resnici briljantni insiderji - na svoj gverilski, podhranjeni, nizkobudžetni način.
V kitajskem dokumentarcu Fengming - Kitajski spomin He Fengming, zdaj že starka, pripoveduje epsko zgodbo o tem, kako je po drugi svetovni vojni opustila študij, da bi se pridružila Maovi revoluciji, in kako je njen mož potem objavil nekaj »kritičnih« in »polemičnih« tekstov, ki so bili tako sporni, da so ju v času »protidesničarske« kampanje izobčili in poslali v ločeni prevzgojni taborišči, kjer se je začela njuna »rehabilitacija«, ki pa se ni nikoli končala. He Fengming je obtičala v paralelnem svetu, v kitajski coni somraka, v kateri se je prebujala le v zavračanje, šikaniranje, nadzorovanje, kaznovanje in lakoto. Zdaj, ko je Kitajska fanatično objela kapitalizem, ima He Fengming verjetno občutek, da je padla v novo cono somraka. Svojega moža ni nikoli več videla. He Fengming, ki je videti tako, kakor da se v njej hkrati dogaja vsa kitajska zgodovina, sedi na stolu, obrnjena proti kameri, in stoično govori - tri ure. Lahko bi govorila 60 let. O Kitajski tu izveste več kot v TV-poročilih.
Z eno besedo: He Fengming je življenje preživela v kitajskem slumu, le da se temu tedaj še ni reklo slum. Toda živela je tako kot ljudje v slumih tretjega sveta. Ironija je le v tem, da so slumi prihodnost sveta, ali bolje rečeno - prihodnost sveta bodo določali slumi, ki se širijo tako hitro, tako fatalno, tako eksponenčno in tako apokaliptično kot ekonomski neoliberalizem in urbana revščina. Mike Davis namreč v knjigi Planet slumov pravi, da so slumi produkt »neoliberalnega restrukturiranja urbanih ekonomij tretjega sveta« in delovni načrti za prihodnost antiutopičnih mest, da je po svetu že okrog 200.000 slumov in da bo v mestih, gojiščih slumov, kmalu prvič v zgodovini živelo več ljudi kot na podeželju. V slume družba odlaga in skriva »odpadke«, svojo revščino, brezpravne, izključene, ponižane, obubožane, razlastninjene, sestradane ljudi, ki jih noče niti videti niti slišati, tako da se slumi spreminjajo v fantazmagorične perverzije neoliberalnega sna - vse je deregulirano, od bede, otroške prostitucije in nasilja do aidsa, strupene vode in paravojaških tolp. Slavoj Žižek v tem novem ljudstvu, ki se rojeva v slumih, vidi protirazred novemu »simbolnemu« razredu (menedžerji, novinarji, piarovci, akademiki, umetniki itd.), ki se ima za univerzalnega - tako kot se je imel nekoč za univerzalni razred proletariat. Prebivalec brazilskega sluma ima več skupnega s prebivalcem kairskega ali haitskega sluma kot pa s podjetnikom ali akademikom, ki živi tri kilometre stran. In prav »nove oblike socialne zavesti, ki se pojavljajo v slumovskih kolektivih, so zametki nove prihodnosti in najboljše upanje za dejanski 'svobodni svet'«.
Uvod v slume po malem ponuja že mehiški dokumentarec Stari tatovi, v katerem se stari žeparji, tatovi in vlomilci spominjajo, kako je bilo nekoč, pred mnogimi leti, ko je bilo žeparstvo še umetnost, stvar talenta, dolgega treninga, spretnosti in elegance, in ko je žepar z vzdevkom »Štirje vetrovi« denarnico sunil celo mehiškemu predsedniku, ki je bil redno obdan z desetimi, petnajstimi telesnimi stražarji. Stari tatovi so imeli tri pravila: prvič, niso se ovajali, drugič, kradli so le tistim, ki so imeli »več kot dovolj« in »ki so si krajo zaslužili«, in, tretjič, med krajo ali vlomom niso nikomur storili nič žalega. Zdaj je seveda drugače, pravijo - zdaj tam zunaj celo sami ne bi preživeli niti prve noči. V hipu, ko bi kdo opazil, da ga skušajo okrasti, bi potegnil puško in jih mirno postrelil. In če bi že ravno preživeli svoje »žrtve«, pravijo, potem zagotovo ne bi preživeli sodobne konkurence, vseh tistih mladih, testosteronskih, sfantaziranih, zadetih, skriziranih in sfriziranih paravojaških lunatikov iz slumov, ki kradejo, ropajo in vlamljajo s šmajserji in svoje delokroge spreminjajo v vojne cone.
V indijskem dokumentarcu Na lastnem pragu boste videli mumbajski slum, ki je neizčrpen vir najcenejše možne delovne sile, v portugalskem dokumentarcu Dostopna ulica pa boste videli evropski slum, specifično - lizbonski slum Azinhaga dos Besouros, kjer mestne oblasti sklenejo, da bodo postavile razkošni nakupovalni center. Kaj storijo? Slum začnejo rušiti. Kam preselijo ljudi? Nikamor. Le zakaj bi jim dajali nadomestna stanovanja - to so ljudje, ki jih ni. Ali bolje rečeno, pravic imajo toliko kot ljudje, ki jih ni, tako da jih birokracija zlahka odpiše. Toda v salvadorskem dokumentarcu Noro življenje, ki ga je posnel Christian Poveda, boste videli ljudi, ki nočejo biti odpisani in ponižani - paravojaški tolpi, »Mara Salvatrucha« in »Mara 18«, ki sta v slumu Campanera pri San Salvadorju že leta v brutalni vojni. Vidimo trupla, posledice uličnih pokolov in likvidacij, odprte krste, pogrebe, aretacije in tetovirane člane tolp, ki obljubljajo maščevanje. Slum je ekstremna usedlina mučne salvadorske polpreteklosti - kaotične državljanske vojne, zloglasnih »oddelkov smrti«, neoliberalne histerije, brezupne revščine, socialne brezperspektivnosti in ameriških neokolonialističnih intrig, skupaj z množično repatriacijo salvadorskih mladostnikov, ki so svoj gangsterski know-how in bojne linije, utečene v Ameriki, presadili v Campanero. Ne pripadajo družbi, ampak tolpi. Z družbo nimajo nič - oni sami so družba, edina družba, ki jo priznavajo. Vprašanje je le, kako to, da se tolpe pobijajo med sabo in da vse te energije ne investirajo v razredni boj, ali bolje rečeno - kako to, da ne prepoznajo in afirmirajo svoje razredne univerzalnosti? A po drugi strani: če so te tolpe »protirazred« prihodnosti, potem vam bo vsak marksist povedal, da se mora ta »protirazred« najprej očistiti, preden bo začel revolucijo. Ko gledate Noro življenje, pa se vam zastavi še eno vprašanje: kako je režiser Christian Poveda sploh preživel odisejo v tem slumu? Ni je preživel: te dni so ga ubili. V Campaneri. Tik pred odhodom v Izolo. Dan po tem, ko so v Manili ubili Niko Bohinc in Alexisa Tioseco.

Dečki z bombami

Igrani filmi - recimo Akne, urugvajska črna komedija o 13-letniku, ki si mirno, stoično najema prostitutke, ob katerih potem brezizrazno, depresivno, napol mesečno orgazmira, Bencin, gvatemalska dramedija o treh najstnikih, ki na trip krenejo z ukradenim avtom, Avgustovsko kosilo, italijanska hipohondrična farsa o brezposelnem samcu, ki sredi ferragosta v svojem stanovanju obtiči s tremi matronami, Kozarček za dober dan, južnokorejska komedija o mladeniču, ki na trip nehote odpotuje sam, ali pa Aguas Verdes, argentinska drama o družini, ki se ji počitnice spremenijo v freudovski film paranoje - zato tvegajo, da bodo preveč oddaljeni od realnosti, pa četudi ne skrivajo, da so fiktivni zapleti, ki jih poganjajo, zelo realni. Junaki teh filmov imajo namreč hude težave s konektanjem - ekstremni kapitalizem je potrgal družbene vezi, tako da vsi tavajo, po malem prestrašeni, po malem paranoidni, po malem izkoreninjeni, pretežno brezposelni in nevključeni. V Aknah je 13-letnikovo otopelo kopuliranje odgovor na otopelost srednjega razreda, v katerega se noče integrirati, vsaj ne brez boja. V filmu Aguas Verdes je paranoidni kolaps argentinske družine le poganjek strahu, s katerim srednji razred hodi na počitnice - medtem ko bodo letovali, bodo morda izgubili službe, podjetje bo bankrotiralo, vse bodo izgubili! Nič, moderni kapitalizem je srednjemu razredu privzgojil občutek, da si počitnic ne zasluži več.
Osamljenost, ki oblači in slači junake teh filmov, je ekonomska kategorija, ali bolje rečeno - osamljenost je le v emocije preveden strah pred nenadno brezposelnostjo, izključenostjo in zavrženostjo, pred evolucijskim kaosom kapitala in pred nesamoumevnostjo identitete v globaliziranem svetu. Tem junakom bi se zlahka pridružili tudi junaki drugih filmov. Recimo oče in hči, ki sta v francoskem filmu 35 šilc ruma v malem stanovanju obsojena drug na drugega, indijanska dečka, ki se v mehiškem filmu Cochochi izgubita v divjini, popolni metafori njune negotove, krhke, fluidne identitete, kašmirski deček, ki v indijskem Tahaanu z oslom izgubi svoje edino produkcijsko sredstvo, svojo edino družbeno vez, svoj edini stik z ekonomijo, imigrant iz Gane in libanonski Armenec, ki ju v ameriškem Princu Broadwaya ne reši niti razredna solidarnost, etiopski emigrant, ki se v etiopski Tezi domov vrne po pučih, državljanskih vojnah, klavnicah, diktaturah, huntah in genocidu, preveč kaotičnih, da bi se hotelo to, kar so pustili za sabo, ljubiti z njegovim marksizmom, ali pa dve družini, ki ju argentinske pampe v filmu La Rabia obsodijo na odročno, odrezano življenje, tako da potem vso jezo, vse frustracije, vse nelagodje in vse aspekte svoje nemosti investirata v medsebojni obračun - hja, podobno kot tolpi v Norem življenju.
Popolna alegorija te ekonomske osamljenosti pa je ostareli Beto, glavni junak mehiškega filma Parque Vía, ki je že desetletja oskrbnik bogataške vile, v kateri ne živi nihče - razen njega. Beto se praktično ne premakne iz vile. Še prostitutko si enkrat na teden naroči kar tja. Včasih pokosi travo, pretežno gleda TV, toda brezizrazno in nevznemirjeno, celo tedaj, ko poročajo o uličnih pokolih. Kozmični trik je v tem, da vile ne morejo prodati. Kar je tudi poglavitni razlog, da Beto še vedno skrbi zanjo. Toda to počne rutinsko, otopelo, rigidno in odtujeno, brez iskre v očeh, kot robotski delavec za tekočim trakom. In tudi spremembe se boji tako kot industrijski delavec, ki dobro ve, da »sprememba« pomeni restrukturacijo, znižanje stroškov, izgubo službe, brezposelnost. Betu se v maniri kozmične ironije zgodi prav to - vilo nazadnje prodajo. In Beto postane tehnološki presežek. Razredno vojno je izgubil.