Državni sovražniki

Bye Bye Blackbird.

Epos Državni sovražniki, razpršen med tesnobni postkoitalni jazz, melanholične ravnine Srednjega zahoda, čikaški boemski night life, fatalistični ekspresionizem, nervozni glamur, eksplozivne ulične šutinge, kakofonična obleganja ruralnih skrivališč, evolucijsko anarhijo kapitalizma in Looney Tunes, je zgodba o ameriški »vojni proti kriminalu«, ameriškem življenju v strahu, ameriški mitomaniji in Johnu Dillingerju, ki je ropal banke. Dillinger, ki ga igra Johnny Depp, je prišel s tridesetimi, z veliko gospodarsko krizo, tako kot drugi tedanji bančni roparji, recimo Bonnie in Clyde, »Babyface« Nelson, »Machine Gun« Kelly, »Pretty Boy« Floyd in mama Barker. Vsi so postali folk ikone. Vsi so bili rojeni za medije. Še več: vsi so živeli od svojega medijskega imidža. Le zakaj ne - banke so ropali v času, ko je bilo to skoraj sprejemljivo. Dillinger je zasenčil vse, pa ne le zato, ker so ga 22. julija 1934 ubili pred čikaškim kinom Biograph, v katerem si je ravno ogledal Manhattansko melodramo, film o gangsterju Blackieju (Clark Gable), ki pred eksekucijo famozno dahne: »Če že ne morem živeti tako, kot hočem, potem vsaj pustite, da umrem tako, kot hočem.« In seveda: »Umri tako, kot si živel - kar nenadoma.« Dillinger tega ne bi znal povedati bolje.
Lepo je videti rop banke. Gospodje, urejeni in elegantni, v dolgih plaščih, s klobuki na glavah, vstopijo v banko, kriknejo »To je rop!«, mahnejo varnostnika, kriknejo »Vsi na tla!«, denar zbašejo v vreče in odidejo. To je vse. Le minuta in 40 sekund dela. Vodi jih John Dillinger, ki slovi po sloganu: »Jaz sem John Dillinger. Ropam banke.« Ni mu treba kopati rovov. Ne potrebuje blaznih načrtov. Ne potrebuje bande, v kateri bi bili sami Einsteini. Ne potrebuje tečaja retorike. Ne potrebuje treningov in generalk. Vsak bančni rop je trening in generalka za naslednji bančni rop. Vstopi in odide. Kot da gre v službo. Banke ropa zato, ker jih lahko. In ko s svojimi fanti vstopi v banko, izgleda kot sodobni poslovneži, urejeni in elegantni, ki vstopijo v banko in odidejo z mastnim, nezavarovanim kreditom. Le dve minuti dela. Ti ropi - in te pop fraze o »minuti in 40 sekundah« - Dillingerja leta 1934, v času globoke depresije in recesije, prelevijo v državnega sovražnika št. 1 in medijsko atrakcijo. V pop ikono. Ljudskega junaka. Potujoči kino. Vsekakor, Dillingerja oblast prikazuje kot zlo, kot nevarnost, kot grožnjo, toda v očeh depresivne, obubožane, brezposelne nacije budi upanje: v času, ko nikomur nič ne uspe, vidijo nekoga, ki mu uspeva. Nekoga, ki mu gre. Nekoga, ki jim kaže, da je dan mogoče končati z dobičkom. John Dillinger živi pač v času, ko banke propadajo in izgubljajo ugled. In ko vstopi v banko, bi lahko rekel to, kar je v Beraški operi zapisal Bertolt Brecht: »Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?« Če bi Dillinger videl - ali pa bral - Beraško opero, prvič uprizorjeno leta 1928, bi gotovo ob vsakem ropu dahnil: »No, kdo je večji kriminalec - ta, ki banko oropa, ali ta, ki banko ustanovi?« In ko bi se potem, po uspešnem ropu, z avtom in plenom peljal stran, bi prepeval kak Weillov song iz Beraške opere, ne pa pesmice »The Last Roundup«, v kateri ga je najbolj fasciniral verz »Get along, little dogies, get along«.
Ta verz si je menda brundal tudi 3. marca 1934, ko je senzacionalno pobegnil iz zapora v Crown Pointu (Indiana), kjer je čakal na sojenje, ki bi ga zelo verjetno pripeljalo na električni stol. Kot Blackieja. Toda ironično in v »posmeh ameriškemu pravosodnemu sistemu«, kot je oznanil predsednik Franklin Delano Roosevelt: Dillinger je pobegnil s pomočjo lesene pištole! S pomočjo igračke je ustrahoval varnostnike, enega za drugim, rekoč »Lahko si mrtev junak ali živ strahopetec«, se prebil do omare s pravim orožjem, z nekaj kompanjoni planil na dvorišče, odkorakal v garažo, zajezdil šerifov avto, forda V-8, in odpeljal v svobodo. »Get along, little dogies, get along.« O tem mitskem pobegu obstajajo kakopak tudi ločena mnenja: nekateri pravijo, da so Dillingerju pomagali nekateri »podkupljeni« varnostniki, drugi pa, da sploh ni imel lesene pištole, ampak pravo. Tudi sami varnostniki so kasneje trdili, da je imel pravo pištolo, kaliber 45, toda to je bila verjetno le racionalizacija - Dillinger je tedaj veljal za strah in trepet, za hladnokrvno pošast, mediji, politiki in Hooverjev FBI so ga napihnili in mitizirali čez vse plafone, tako da so varnostniki preprosto zmrznili, ko so v rebrih začutili nekaj topega in zaslišali Dillingerjev glas. Mediji, politiki in Hooverjev FBI so ga namreč tako mitizirali, da je bil večji od življenja - in da so varnostniki v njegovih rokah namesto igračke videli kaliber 45.
Še posebej J. Edgar Hoover, direktor FBI-ja, ki ga igra Billy Crudup, je imel vse razloge za mitizacijo Dillingerja. Prvič, hotel si je povečati moč - nihče ga ni jemal resno. Drugič, hotel si je povečati ugled - imel je slabo bilanco aretacij. In tretjič, hotel si je povečati budžet - neki kongresnik ga opozori, da za lov na te roparje nočejo zapraviti več denarja, kot pa so ga sami roparji ukradli. Dillinger je bil za Hooverja bajna priložnost, zato je lov nanj spremenil v cirkus: stalno je skrbel, da so bili v bližini mediji, fotoaparati in kamere, vsako svojo potezo je prelevil v PR dogodek, stopnjo nevarnosti je stalno napihoval, v Chicago, »center zločinskega vala«, je poslal Melvina Purvisa (Christian Bale), maničnega, ledenega, nevrotičnega »crimebusterja«, svoje početje pa je razglasil za »prvo ameriško vojno proti kriminalu«, anticipacijo ameriške »vojne proti terorju«, vključno z mučenjem in ilegalnim prisluškovanjem. Hoover, vedno pripravljen na close-up, je Dillingerja mitiziral, da bi mu lahko napovedal vojno - in da bi lahko ustvaril vojno stanje, v katerem je vse dovoljeno. Ko Dillingerja prvič zaprejo, ga v zapor pripelje en sam policaj. Ko ga zaprejo drugič in ko je že slaven, ga v zapor pripelje pol Amerike - druga polovica pa to gleda. Toda Dillinger je računal prav na to: na mit o sebi. Na svoj imidž. Njegova medijska podoba ga je varovala pred kroglami. Banke je lahko ropal, ker je bil Dillinger. Ali bolje rečeno: dovolj je bilo, da je rekel, »Jaz sem John Dillinger«, in ljudje so popadali po tleh. Nihče ni hotel biti mrtev junak. Nihče ni hotel tekmovati z mitom. Nihče ni hotel biti večji od mita. Mita ne moreš ustreliti. Ni čudno, da ga niso ubili med ropom, ampak pred kinom - da je torej padel kot žrtev zarote, tako rekoč političnega atentata. In kina.
Tri dni po pobegu iz zapora je že oropal naslednjo banko, kar je bil popolni šok. Vsi so pričakovali, da se bo zdaj potuhnil in skril, zgodilo pa se je ravno obratno. In to je njegov mit le še dodatno okrepilo in napihnilo. Toda računal ni le na svoj mit, ampak tudi na strah, ki pa je prišel s teritorijem, in to dobesedno. Ker je bila Amerika v globoki, srhljivi, katastrofalni depresiji, je predsednik Roosevelt leto prej, v svojem slovitem inavguralnem govoru, rekel: »Strah nas je lahko le še samega strahu.« In Dillinger v Državnih sovražnikih, posnetih po sijajni knjigi Bryana Burrougha, računa prav na to, da se ljudje bojijo strahu. Sam se ne boji strahu. Ravno obratno: najbolj varnega se počuti, ko je ogrožen. Najbolj varnega se počuti, ko je najbolj nevarno in ko ga lahko njegov medijski imidž najbolje varuje pred strahom in kroglami. Nekega večera celo povsem mirno vstopi v štab FBI-ja, si ogleduje stenčase, na katerih je »slideshow« njegove kariere, se sprehaja po hodnikih in pisarnah, pa tudi med zveznimi agenti, ki ga ne prepoznajo. Kot da bi jim hotel reči: Sami ste me ustvarili, zdaj pa me ne prepoznate! Med Dillingerjem-mitom in Dillingerjem-osebo je očitno tako velika razlika, da lahko hodi med njimi, ne da bi ga opazili. Mit nima nobene zveze z realnostjo. Ta prizor je eden izmed najbolj lucidnih atentatov na ameriško ideologijo, ameriško mitologijo in ameriško mitomanijo. A po drugi strani, film o Johnu Dillingerju, ki je z ropanjem in ubijanjem zabaval Ameriko, je lahko le film o Ameriki.