Nagib Mahfuz: Ogledala

Lepljenka iz razbitega zrcala

Mahfuz, nobelovec, ki ga morda najbolj poznamo po prevedeni Kairski trilogiji, v kateri opisuje tipično arabsko četrt in njene prebivalce, pa tudi sicer s strogo versko moralo sprte, skrivaj splošno priznane odklone, popivanje, prešuštvovanje, lokale s petjem in plesom za poročene, ki se skrivajo za dvolično patriarhalnostjo, se je tokrat egipčanske družbe lotil drugače. Skozi več kot petdeset proznih utrinkov se loteva zgodovine od dvajsetih do šestdesetih let, pred nami je več kot petdeset oseb, ki jih je spoznal v šoli, ob diskusijah v salonih, med uradovanjem, med političnim delovanjem in demonstracijami za egiptovsko neodvisnost. Portreti so izbrani kar najbolj široko, od policijskih zasliševalcev do študentskih liderjev in vodij demonstracij, od nedostopnih lepotic do zvodnikov in preprodajalcev, pretepačev, namešani so kontroverzni politiki in kritiki, umetniki in konvertiti, oporečniki in priklanjevalci vsem spremembam.

V zgodbah se izrisuje široka družbena rezina, ljudje vseh slojev in prepričanj, predvsem pa izredno razgibana politična zgodovina, pri kateri bo imel slovenski bralec, nepoučen o programih in zgodovinski vlogi različnih laičnih in islamskih, bolj ali manj protikolonialističnih strank, kar nekaj težav; še bolj pa živahno ljubezensko in prešuštno življenje, ki razkriva drugo, čutno in polteno zakulisno dogajanje. Mahfuz namreč iskreno - ali pa vsaj necenzurirano, zato so ga tudi napadali in celo zabodli fundamentalisti - piše o (svojih?) ljubicah in mučnih pogovorih z njihovimi možmi, opisuje privlačne zalite gospe, se malo začudimo, in skoraj samoumevnost, s katero se potem z njimi znajde v najeti sobi, vrtu palače, kjerkoli, hitro. Tudi intelektualno druženje po salonih bolj spominja na čase dekadence ali družabljenje angleške aristokracije in nam predstavi Orient kot nekaj bistveno sodobnejšega, modernega prav v našem razumevanju in po mentaliteti bližjega, kot smo si danes pripravljeni priznati, ko gledamo le posnetke besnečih demonstrantov proti nam, vpletenim v vojne v širši regiji, in narekanje žensk ob kolateralnih žrtvah. Mahfuzov Egipt v teh štirih desetletjih, ki jih zajemajo Ogledala, je veliko bolj pretočen, obveščen, bolj ena od svetovnih prestolnic kot Orient, precejen skozi stereotipe.

Mahfuz je za osnovo škrto izpisanih zgodb, v katerih so na delu skoraj slogovni minimalizem, zapisničarska pedantnost in suhost, vzel tradicionalno orientalsko obliko, preseneti pa tudi z zadržanostjo in s skoraj neizdelanostjo, surovostjo. Orient je bil vsaj zame predvsem cikličnost, bohotenje, čutnost iz kakšnih arabskih pravljic, zdaj pa funkcionalizem, krokiji, skoraj skopi podatki, stroga urejenost in linije srečevanja. Ogledala presenečajo, povzročijo kulturni šok - zaradi nepričakovane skoraj istosti - pa morda ne čisto navdušijo.