Marš smrti

Steven Anderson, baptistični pastor iz Arizone, je sredi avgusta svojim faranom oznanil, da moli, da bi Barack Obama »umrl in šel v pekel«. Ne, brez skrbi, ni pozval k atentatu na Obamo. »Želim si, da bi umrl naravne smrti. Nočem, da postane mučenik. Ne potrebujemo še enega nacionalnega praznika. Hočem, da umre tako kot Ted Kennedy - za možganskim rakom.« Kmalu zatem je Arizono obiskal Obama. Jasno, ob tej priložnosti je imel tudi govor, toda pred slavnostnim prizoriščem so prijeli nekega Andersonovega farana - s polavtomatsko puško v roki.
To je bil dober uvod v Davkoplačevalski marš, alias »9.12 Project« (Projekt 12. september), ki se je odvrtel 12. septembra v Washingtonu. Zbralo se je »nekaj deset tisoč ljudi«, po nekaterih ocenah 50.000, po drugih celo 100.000, toda pretežno belcev, »pravih« Američanov. Črncev je bilo komaj za vzorec. Zbrali so se na Trgu svobode in potem odkorakali pred Kapitol, kjer so hlinili, da protestirajo proti Obamovi zdravstveni reformi in proti državnemu zapravljanju. V resnici pa so le še enkrat potrdili, kako slabo prenašajo, da v Beli hiši ni belec. Ta »patriotski« shod sta zapakirala Glenn Beck, populistični voditelj TV-kanala FoxNews, ki je Obamo prvi javno razglasil za rasista in diktatorja, in lobistična organizacija FreedomWorks, ki jo vodi Dick Armey, nekdanji republikanski kongresnik. Vsi so poudarjali, da gre le za nadstrankarski protest jeznih davkoplačevalcev, ki nasprotujejo zdravstveni reformi, zapravljanju davkoplačevalskega denarja in širjenju državnih pristojnosti, toda v resnici je šlo za marš desnice. Desnice, ki je iskala priložnost, da se ponovno združi in da spet nastopi kot blok. Tako kot nekoč, ko se ji je reklo »Nova desnica«. Ali pa »Krščanska desnica«. Ali pa »Moralna večina«.
Običajno tako množične protestne marše in shode organizira levica, ne pa desnica. Ali bolje rečeno: ameriška desnica ni tako množičnega protesta organizirala že vse tja od leta 1925, ko je množične demonstracije v Washingtonu - hja, pred Kapitolom - organiziral Kukluksklan! Jasno, klanovski rasisti so protestirali proti črncem in imigrantom. Protestniki, ki so se v Washingtonu zbrali 12. septembra, pa so zase rekli, da so patriotsko gibanje. »Jezni smo, da je vrag - in tega ne bomo več prenašali!« Vzklikali so »U-S-A, U-S-A«, »Vrnite nam Busha« in »Uprite se socializmu«, tarnali, da pogrešajo tisti »občutek skupnosti«, žgoleli »Amazing Grace« in ameriško himno, jokali za demokracijo, ki da izginja, se zavijali v ameriško zastavo, Obamo pa razglašali za »parazita«. No, nekateri so ga razglašali za Hitlerja. Spet drugi so imeli o njem ločeno mnenje: Stalin! Da bi bilo povsem jasno, da Amerika drvi v socializem, so transparente popisali v ruski cirilici. Klovni so se prelevili v preroke.
Zbrali so se 12. septembra 2009, občutek pa so imeli, da je 12. september 2001 - in da je dan prej Ameriko nekdo napadel. Organizatorji marša 12. septembra niso izbrali po naključju, ampak zaradi bogatih asociacij, ki jih ponuja: prvič, Ameriko hočejo potegniti skupaj, da bo tako enotna in patriotska kot »dan po 11. septembru«, ko so vsi Američani postali »pravi« Američani, drugič, tistim, ki niso z njimi in ki niso del te »patriotske« skupnosti, očitajo, da so pozabili na 11. september in da torej niso »pravi« Američani, in tretjič, sebe prikazujejo kot »žrtve« tega, kar se je zgodilo prej - Obamovega napada na Ameriko. Obama kakopak ni »pravi« Američan.
Marš združene desnice je bil le nadaljevanje histerične, zastraševalne, dezinformacijske, »patriotske« protiobamovske medijske ofenzive, ki jo zadnje mesece uprizarjajo FoxNews, konservativni radijski voditelji in prorepublikanski časopisi, pompoznih antidavkoplačevalskih shodov (Tea Party), ki so obšli Ameriko, in javnih shodov (Town-Hall Meetings), na katerih so »zaskrbljeni«, »patriotski« državljani - de facto aktivisti desne koalicije - brutalno, sabotersko in dramatično prekinjali kongresnike, ki so skušali z ljudstvom predebatirati pluse in minuse zdravstvene reforme. Nekateri nasprotniki zdravstvene reforme so na te shode prišli oboroženi, drugi so pozivali k oboroženemu uporu - neki tip je predlagal celo invazijo na Belo hišo. Med javno razpravo v St. Louisu je prišlo do hudega pretepa med nasprotniki in zagovorniki zdravstvene reforme - najbolj jo je skupil Kenneth Gladney, militantni nasprotnik zdravstvene reforme, ki je pristal na invalidskem vozičku. In potem v solzah povedal, da nima zdravstvenega zavarovanja.
Patrioti, ki so prišli na marš, so bili oblečeni v patriotizem, paranojo, konspirologijo, nostalgijo in ustavne amandmaje, ki Američanom obljubljajo pravico do orožja, posamičnim zveznim državam pa suverenost. Ne brez razloga. Prepričani so namreč, da jim hoče Obama vzeti orožje in da hoče Ameriko centralizirati. Orožje jim hoče vzeti zato, da bi jim lažje vladal, Ameriko pa hoče centralizirati zato, da bi si podredil vse zvezne države. Ker hoče vladati Ameriki, potrebuje veliko državo - in ker potrebuje veliko državo, potrebuje veliko davkoplačevalskega denarja. Toda strah pred centralizacijo in izgubo suverenosti nima ekonomskega, ampak rasni, celo rasistični podton: rasisti še vedno ne morejo preboleti največje in najbolj travmatične izgube državne suverenosti, do katere je prišlo, ko so južne države po državljanski vojni izgubile sužnje. Patriotski strah pred Obamo je atavistična usedlina te izgube »suverenosti«, te secesijske retorike. Toda patrioti si ne pravijo rasisti, ampak nacionalisti. Bolje bi bilo: belski nacionalisti. Za razliko od črnskih nacionalistov, ki so Ameriko »strašili« v preteklosti. Vsi ti patrioti igrajo na rasno karto, toda ne direktno, ampak indirektno, asociativno - drug drugemu spuščajo le signale.
Razlog več, da so bili na maršu oblečeni tudi v kostume, simbole, zastave in slogane ameriške revolucije - to, kar počnejo, je revolucija. Ali bolje rečeno, počnejo to, kar so počeli ameriški revolucionarji, ameriški »duhovni očetje«, ki so z revolucijo strmoglavili britanski kolonializem. Tudi »patrioti« in »nacionalisti«, ki so se zbrali v Washingtonu, ki so poudarjali, da bi raje izvolili Georgea Washingtona ali Thomasa Jeffersona, če bi ga lahko, in ki so mahali s slogani ameriške revolucije, recimo »Ne hodi po meni«, »Pridruži se ali umri« in »Čas je, da zalijemo drevo svobode«, nočejo biti le Obamova kolonija. Zato se hočejo vrniti h koreninam Amerike, k »pravi« Ameriki. Zato vse, ki se ne strinjajo z njimi, razglašajo za sovražnike »prave« Amerike, kapitalizma, belcev in svobode. Zato so Ameriko prelevili v svoj Alamo. Zato imajo občutek, da belci izgubljajo oblast. Zato mislijo, da si belci zaslužijo več kot drugi. Zato verjamejo vsem konspirološkim idiotizmom - da Obama ni Američan, da bo vse »disidente« poslal v prevzgojna taborišča, da ustanavlja svojo zasebno vojsko in da so bili nacisti levičarji. Tako kot Obama. Ne, nacisti so bili desničarji - tako kot rasisti.
Ob tem se kakopak vprašate: kje so bili vsi ti regresivni patrioti, ko je njihov denar zapravljal Bush? In kje so bili, ko je Bush v njihovem imenu in z njihovo patriotsko podporo začenjal vojne, ki jih zdaj nočejo več plačevati? Saj gre za davkoplačevalski denar, ne? In končno: zakaj, hudiča, patriote tako žre, ubija in razganja Obamova zdravstvena reforma - in zakaj nočejo, da bi imeli vsi Američani zdravstveno zavarovanje? Vključno s Kennethom Gladney-jem. A po drugi strani - kdo pravi, da jih žre zdravstvena reforma?

Smrt belske Amerike

V resnici jih žre mobilizacijska teorija zarote, ki so jo mirno požrli in ki se začne s patriotskim vprašanjem: kaj je cilj zdravstvene reforme? Genocid nad belci. Zakaj? Ker bo uzakonila evtanazijo, ali kot pravijo, »death panels«, nekakšne »konzilije smrti«, ki bodo odločali o tem, kdo naj živi in kdo naj umre. Ostarele in obnemogle bodo preprosto »uspavali«, odklopili. In trik je v tem, da bodo odklapljali predvsem belce - in jih tako zlagoma prelevili v manjšino. Ergo: zdravstvena reforma je Smrt in Umor. Smrt in Umor belcev, Smrt in Umor ameriške večine. S to pesmijo o Smrti mobilizatorji in ideologi desnice v igro takoj pritegnejo belske supremaciste, neoklanovce in rasiste, ki se po novem skrivajo za »patriotsko« retoriko - da ne bi v tej novi, postrasni Ameriki izgledali preveč rasistično in politično nesprejemljivo (»neameriško«), se ne zavzemajo več za »čisto« Ameriko, ampak za »pravo« Ameriko. Odtod njihovo nostalgično hlepenje po starih časih, po arhaičnih vrednotah, po dobri stari Ameriki, v kateri so belci in črnci živeli ločeno in v kateri so bili črnci podrejeni belski večini.
Toda sredstvo za desetkanje bele rase ne bo le evtanazija, ampak tudi abortus, kajti zdravstvena reforma bo uzakonila tudi državno sponzoriranje abortusov, to pa zato, da bi lahko belke čim bolj nemoteno in čim bolj množično splavljale. Zakaj so desničarski demagogi zdravstveno reformo izenačili z evtanazijo in abortusom, ni nobena skrivnost: evtanazija in abortus sta besedi, ki se konservativnemu, krščansko formatiranemu delu Amerike najbolj upirata. Nič ni hujšega od abortusa in evtanazije. Nič ni hujšega od tega, kar nasprotuje božji volji. Član tega patriotskega gibanja je bil tudi Scott Roeder, morilec Georgea Tillerja, doktorja, ki je opravljal abortuse. Na tej točki se srečata in poročita krščansko in supremacistično krilo Amerike.
In seveda - nič ni hujšega od države, ki sponzorira abortus in evtanazijo. Tu v igro stopi davkoplačevalski moment: abortuse in evtanazijo bodo opravljali z našim, davkoplačevalskim denarjem! Tega ne bomo plačevali! Recite ne! Uprite se davkom! Na tej točki se srečata in poročita supremacistično-krščanska koalicija in gibanje, ki nasprotuje kakršnemukoli obdavčevanju, kajti davki le bogatijo, večajo in napihujejo državo, ki tako postaja vse močnejša, vse bolj represivna in vse bolj tiranska, medtem ko ljudje postajajo vse manj svobodni in vse bolj odvisni od države, njeni sužnji. No, na tej točki se krščansko-supremacistično-antidavkoplačevalska koalicija sreča in poroči s paravojaškimi milicami, ki so naperjene izrazito protivladno in protidavčno, to pa zato, ker je država prevelika, ker regulira njihovo življenje, ker jih hoče razorožiti in ker s tem ogroža njihovo svobodo in suverenost. To, da ne plačuješ davkov, pomeni, da si svoboden. In suveren. Kdor plačuje davke, je suženj.
Na tej točki se krščansko-supremacistično-antidavkoplačevalsko-paravojaška koalicija sreča in poroči z neoliberalnim krilom Amerike, ki prisega na privatizacijo vsega, vključno z vsemi socialnimi funkcijami države. Vse je treba prepustiti privatizaciji in prostemu trgu, vključno z zdravstvom in zdravjem. V neoliberalni fantaziji je socialna država le potuha za parazite, ki se jim ne ljubi delati - za črnce in imigrante. Zdravstvena reforma bi le legalizirala parazitsko lenobo! Univerzalizacija, nacionalizacija in socializacija zdravstvenega zavarovanja zato ne pridejo v poštev: to bi bila Smrt prostega trga in kapitalizma. Smrt svobode in suverenosti. In zmaga socializma. Ne: zmaga komunizma. Kajti Obama je prikriti Stalin! In končno: Obama je prikriti Hitler. Zakaj? Ker bo uzakonil evtanazijo, kar je pred mnogimi leti storil tudi Hitler. Zgodba o zdravstveni reformi kot Smrti se dobro rima z lunatično zgodbo o tem, da Obama gradi koncentracijska taborišča, v katera bo poslal »prave« Američane. Obenem bo meje odprl, tako da bodo Ameriko zasuli imigranti in jo prelevili v Tretji svet, protektorat Združenih narodov in Svetovne vlade.
Vse se ujema. Čisto vse. To, da je Obama Američane pozval, naj se cepijo proti gripi, dokazuje, da je tiran! Le zakaj bi se sicer Američanom vsiljeval kolektivizem? To, da je obiskal otroke v nekem vrtcu, pa dokazuje, da je komunist! Le zakaj bi sicer skušal indoktrinirati otroke? Navsezadnje, še tam nekje v petdesetih, v času makartizma, je za komunista veljal vsakdo, ki je verjel v enakost, enakovrednost in enakopravnost ras. Zdravstvena reforma je torej le pretveza za puč, le Obamov master plan za totalitarni prevzem Amerike. Če reforma uspe, je z Ameriko konec! Pika. Teorija zarote, ultimativni evangelij za slabo informirane, frustrirane, užaljene, ustrahovane in vodljive, je bila s tem zaokrožena - in pripravljena na marš. Na operacijo »Reševanje Amerike«. Na osvoboditev Amerike. Na drugo ameriško revolucijo.
Teorija zarote, ki je združila udeležence Davkoplačevalskega marša, je potemtakem zapolnila vse niše, saj je pokrila vse strahove krščanskih fundamentalistov, supremacistov, antidavkoplačevalcev, paravojaških milic in neoliberalcev. In krščansko-supremacistično-antidavkoplačevalsko-paravojaško-neoliberalna koalicija, ki se je zbrala v Washingtonu, je natanko tista koalicija, ki je izvolila Busha. Ni nujno, da se frakcije te magične koalicije o vsem strinjajo in da bi člani teh frakcij v »normalnih« okoliščinah sploh hoteli živeti skupaj, na isti ulici, toda strinjajo se o bistvenem: da izgubljajo Ameriko.

Bolečina neizrečenega

Nekaj neobičajnega, zelo indikativnega in obenem predvidljivega se je zgodilo tudi nekaj dni prej med Obamovim govorom v kongresu. Obama je govoril o zdravstveni reformi in med drugim ovrgel nekaj konspiroloških mitov, dezinformacij in tračev. Ko je zanikal trač, da bo novo zdravstveno zavarovanje veljalo tudi za ilegalne priseljence, se je iz dvorane zaslišal krik: »Lažeš!« Takoj zatem je kamera pokazala vir tega krika, kongresnika Joeja Wilsona, republikanca iz Južne Karoline, ki je pestoval tudi transparent. Zakaj je bilo to neobičajno? Iz preprostega razloga: tega se v kongresu med predsednikovim govorom ne počne. Ali bolje rečeno: tega, da bi predsednika med kongresnim govorom kdo sabotersko prekinil, v kongresu ne pomnijo. To je bilo proti protokolu: predsedniku lahko med govorom bodisi ploskaš ali pa ne. To je vse. Ne moreš pa mu reči, da laže. Demokrati so imeli vse razloge, da Bushu med kongresnimi govori kriknejo, da laže. Pa niso. To je sprto z logiko žanra - kongresnega govora. Toda Joe the Republican, totalni nasprotnik zdravstvene reforme, je žanr kršil, očitno zato, da bi pokazal, da je »pravi Američan«, disident, ki se ne meni za »washingtonski konsenz«, sovražnik »sovražnikov Amerike«, neke sorte mučenik »nove ameriške revolucije«. V resnici je izgledal le kot verbalna verzija Leeja Harveyja Oswalda.
Spletna stran OpenSecrets.org, ki med drugim prešteva donatorje in donacije ameriških politikov, je izračunala, da je Wilson v svoji osemletni kongresni karieri od zdravstveno-industrijskega kompleksa dobil 414.000 dolarjev. Plus: Wilson, ki se je služenju v Vietnamu taktično - in ne ravno patriotsko, heh - izognil, je stalno glasoval proti zakonom, ki bi vojnim veteranom podelili zdravstveno zavarovanje. Joe the Republican, tipični patriot, je bil protežiranec zloglasnega južnokarolinskega senatorja Stroma Thurmonda, rasista in fanatičnega zagovornika popolne rasne segregacije, ki je kasneje menda »spregledal«. Ko se je po Thurmondovi smrti izkazalo, da je imel nezakonsko hčerko, ki jo je pred mnogimi leti spočel z afro-ameriško najstnico, jo je začel Wilson takoj šikanirati in razglašati za lažnivko. Nič čudnega: Wilson zelo rad maha s patriotskimi frazami in ameriško zastavo, toda še raje maha z zastavo konfederacije, potemtakem z zastavo tistega dela Amerike, ki je secesijsko vojno izgubil, tistega dela Amerike, ki se je hotel sredi 19. stoletja - v času državljanske vojne - raje odcepiti od Amerike, kot pa da bi izgubil sužnje. Joe je naredil vse, da bi Južna Karolina zastavo konfederacije obdržala kot svojo državno zastavo. Zato je povsem logično, da ga najdete med ponosnimi člani organizacije Sinovi veteranov konfederacije (Sons of Confederate Veterans), v kateri zadnja leta prednjačijo »patrioti«, ki »favorizirajo odcepitev, sužnjelastništvo pa razglašajo za benigno inštitucijo«, kot poroča aktivistična organizacija Southern Poverty Law Center.
Joe Wilson je udeležence washingtonskega marša obvestil, da bo njegova kongresna pisarna odprta tudi 12. septembra, in jih pozval, naj ga obiščejo. Popolna izguba časa: medtem je namreč že postal njihova maskota, njihov heroj, navsezadnje, storil je to, o čemer oni sami le sanjajo - Obamo je simbolično »ustrelil«! Vprašanje je bilo le: je streljal sam, je torej delal na svojo roko, ali pa je bil le patsy, le marioneta, le del zarote? In res, hitro se je izkazalo, da naj bi bil Joe v resnici voden od zunaj - naročnik njegove »akcije« naj bi bil prav Glenn Beck, eden izmed organizatorjev in medijskih sponzorjev marša desnice. Beck naj bi mu v zameno za verbalni »atentat«, ki bi patriotsko gibanje tik pred maršem še dodatno podžgal, obljubil medijsko podporo. Wilson je bil pravi material: po eni strani ga kmalu čakajo volitve, tako da medijsko podporo nujno potrebuje, po drugi strani pa slovi po svoji nestrpni, belsko-supremacistični »odrezavosti«, tako da so nanj lahko računali.
Bil je priložnost, ki čaka, da se zgodi. Ker na Obamo ne more narediti atentata, je nanj naredil verbalni atentat. Ker v Ameriko ne more vpeljati sužnjelastniškega sistema in rasne segregacije, trdi, da je Obama lažnivec. Da bi povedal to, česar ne sme reči, mora uporabljati ezopsko govorico, šifre, patriotski novorek, tako da zelo dobro pristoji vsem tistim »patriotom«, »disidentom« in belskim supremacistom, ki Obami pravijo Hitler, Stalin, Lenin, Marx, komunist, socialist, fašist, diktator, rasist in lažnivec, ker mu ne morejo reči nigger. Radi bi mu rekli nigger, pa ne smejo. Radi bi mu rekli »opica« ali kaj takega, pa ne smejo. Na koncu jezika imajo. Tišči jih. Stiska. Od tega, česar ne smejo izreči, jih kar zvija in krotoviči. Ker pa tega ne smejo izreči, Obami rečejo vse tisto, kar mu lahko rečejo. Hitler, Stalin, rasist, lažnivec in tako dalje. In ta silna, krčevita, histerična, eksplozivna zgostitev vzdevkov, ki jih lepijo na Obamo, kaže, da res hudo trpijo. Še več: trpijo tako hudo, kot trpi nekdo, ki je zbolel. Od bolečine neizrečenega so zboleli. Ali natančneje: ameriški rasisti so od bolečine neizrečenega tako zboleli, da bodo potrebovali zdravstveno zavarovanje in vse beneficije reformirane zdravstvene oskrbe, če bodo hoteli preživeti. S tabletko pod jezikom in z ostanki pite na licih se bodo itak podali le še šovu Jerryja Springerja in knjigam o propadu Zahodu.