Okrožje 9

Begunec.

Nad Johannesburgom lebdi orjaška zunajzemeljska ladja, ki je tam obtičala pred dobrimi dvajsetimi leti - zmanjkalo ji je goriva. Zunajzemeljska bitja - groteskne insektoidne aliene - so preselili v orjaško zbirno taborišče, kjer jih zdaj živi že skoraj dva milijona. Zbirno taborišče se je prelevilo v slum, ki ga upravlja korporacija Multi National United. Ljudje imajo te vesoljske imigrante za inferiorna bitja, zato jih stalno nadlegujejo, šikanirajo in ponižujejo, pa tudi mengelejevsko mučijo, ko skušajo pridobiti informacije o njihovem tajnem orožju za množično uničevanje. Ločeno življenje je obe strani - ljudi in aliene - pokvarilo. Slum prevzamejo tolpe - ljudje mutirajo v kvazinacistične pošasti. Že iz tega, kar sem povedal, je razvidno, kako bogata in kako lucidna je premisa Okrožja 9, ki ga je posnel Neill Blomkamp, protežiranec Petra Jacksona: film tako rekoč z eno samo potezo zajame vse najbolj udarne probleme sodobnega sveta - imigracijo, rasizem, ksenofobijo, razredno segregacijo, begunska taborišča, slume, privatizacijo, obsedenost z nuklearnim orožjem, genetsko eksperimentiranje, politično korupcijo, strah pred okužbo in vojne proti terorju. In veličina Okrožja 9, posnetega v ironičnem reportažno-dokumentarnem slogu, je prav v tem, da se ne zadovolji le s premiso, ampak jo potegne do brutalnega konca. Ko se namreč Wikus (Sharlto Copley), nastopaški uslužbenec korporacije, brkati, belosrajčni birokrat, ki v citiranju členov uživa tako kot v koketiranju s TV kamero, znajde na eni izmed svojih izselitvenih misij, faše snov, ki ga zlagoma prelevi v aliena, za katerim se potem vsujejo vsi - korporativni killerji, policija in podzemlje. To, kar doživlja, ni za njegov želodec. Okrožje 9 je eksplozivna antiutopija, ki iz svoje premise potegne ves kinetični potencial in v kateri tematski park človeške nečloveškosti napove še lepo prihodnost »banalnosti zla«, ki jo je Hannah Arendt nekoč pripisala nacističnim vojnim zločincem.