Brata Bloom

za

Želo.

Film Brata Bloom je odbita, obešenjaška, metafikcijska zgodba o bratih, ki se ne moreta odločiti, v katerem filmu bi igrala. Stephen (Mark Ruffalo) in Bloom (Adrien Brody) sta namreč goljufa, ki z »igrami zaupanja« ustvarjata fikcije, v katere potem mamita premožne »tarče«. Temu, ki ga nategneta, povesta tako dobro zgodbo, da potem ne more reči, da nima nič od izgube. Brata sta subkultura zase, melanholična globalista, ki goljufije pišeta tako, »kot Rusi pišejo romane«, in ki se z lokacije na lokacijo - in iz lika v lik - selita s hitrostjo klika. Včasih se zdi, da nastopata v Mestnih psih, včasih, da nastopata v Francoski zvezi, včasih, da nastopata v Veličastnih Tenenbaumih, toda v glavnem tičita nekje med Želom in Hišo iger. Povsem sta odvisna drug od drugega in od fiktivnih svetov, ki ju ohranjajo v večnem sedanjiku, toda Bloom bi si rad od tega življenja v fikcijah odpočil - vse bolj hlepi po »nenapisanem življenju«, po realnosti brez scenarija, pač po življenju, ki ne bi bilo tako predvidljivo. Fikcije so tako deterministične in tako opresivne. No, Stephen ga predvidljivo zvleče še v zadnjo »igro zaupanja«. Še to - pa konec! Toda ko se spravita nad bogato dedinjo (Rachel Weisz), ekscentrično »zbiralko hobijev«, ki jo zapeljeta v lov na neprecenljivo antikvarno knjigo, izgledata kot Lovca na doto, impersonatorja Jacka Nicholsona in Warrena Beattyja. Brata Bloom sta ricohet sveta, v katerem zmaga ta, ki najbolje pripoveduje zgodbe.