Komiki

zadržan +

Bolje ne bo nikoli.

Judd Apatow se je v nekaj letih prelevil v trademark, globalno referenco, wunderkinda komedije, pregovorno filmsko industrijo zase in Johna Hughesa nove dobe, pa četudi je režiral le dve komediji, 40-letnega devičnika in Napumpano. Toda napisal, produciral in zapakiral je celo serijo uspešnih komedij, v katere je spumpal like, ki so izgledali tako, kot da so tja stopili iz 40-letnega devičnika in Napumpane. Slava in denar sta prišla na hitro - kot smrt. Zato ni čudno, da je po tej orgiji napočil kontemplativni trenutek, ali bolje rečeno: trenutek humanizacije. Še bolje rečeno: Apatow je ugotovil, da bo kljub slavi na koncu umrl. In Komiki so njegova avtobiografska mazohistična fantazija. George Simmons (Adam Sandler), slavni, razvajeni in arogantni h'wodski komik, ki nima prijateljev, ampak le ljudi, ki zanj delajo, nenadoma izve, da ima levkemijo in da so mu dnevi šteti. Kar ga sicer ustavi, toda ne toliko, da bi začel kontemplirati o nastopu v nadaljevanju filma Preden se stegneva, ampak svojemu stand-upu nabije le kruti eksistencialistični death chic. To je tudi priložnost, da v njegovo življenje vskoči Ira (Seth Rogen), njegov novi scenarist, ki živi v tipični apatowski utopiji (ja, z dvema infantilnima kompanjonoma), in obenem priložnost, da se njegova eks emocionalno zlomi - da bi bilo vse bolj »resnično«, jo igra Leslie Mann, Apatowova žena. In ja, njeni filmski hčerki igrata njuni pravi hčerki. Komiki temeljijo na lažni predpostavki, da je h'woodska slava tako minljiva kot življenje. Drži, h'woodska slava je minljiva, toda tragedija Hollywoodčanov ni v tem, da slava mine, ko mine življenje, ampak da pogosto mine, še preden mine življenje - da torej mine, ko so še živi in na vrhuncu svojih moči. Ergo: ko Hollywoodčan izgubi slavo, umre. Konec slave ima status smrti. Odtod tudi premisa, da se slavni bolj zavedajo svoje smrtnosti kot ostali ljudje - problem smrti ni v tem, da te ne bo več nazaj, ampak v tem, da ne moreš biti več slaven. Nekaterim sicer uspe comeback, ponovno vstajenje, toda to pomeni le, da bodo večkrat umrli. Problem je le v tem, da se komiki ne vračajo - ko njihov rok trajanja enkrat poteče, umrejo. In če se že ravno vrnejo, izgledajo kot patetične karikature svoje nekdanje slave. John Hughes, ki je bil Judd Apatow Reaganove dobe (Apatow je bil John Hughes Busheve dobe), ni hotel biti le svoja karikatura, zato se je v devetdesetih umaknil - tu in tam je še napisal kak scenarij, tudi za Apatowa (Drillbit Taylor), toda vedno pod psevdonimom »Edmond Dantes«. Hughes je letos poleti umrl. Apatow je Komike posnel pred njegovo smrtjo, toda izgledajo tako, kot da mu je dal Hughes misliti.