17. 9. 2009 | Mladina 37 | Kolumna
Barve levice
Če bo vlada bolj obdavčila najpremožnejše, ji bo to v korist
© Tomaž Lavrič
Ekonomska in socialna kriza se nadaljuje, postavlja vlado pred dileme in jo sili v to, da čedalje bolj kaže svoj ideološki profil. Toda oblast se temu profiliranju na vse kriplje upira. To kaže tudi nedavna epizoda s Križaničevim predlogom za zvišanje davkov. Vse ostaja odprto.
Vladajoča koalicija načeloma velja za levo. V praksi so stvari manj jasne. V tem Slovenija ni izjema. Mnoge tradicionalne leve in desne evropske stranke izgubljajo jasno identiteto. Pri nas je k temu prispeval še razkroj stare LDS. Med novo LDS, Zaresom in SD glede svoboščin, polpreteklosti, vere, urbanosti ... ni velikih razlik. Opazne in resen vir trenj v koaliciji pa so razlike na socialnem področju - v odnosu do družbene solidarnosti.
LDS je kljub zatrjevanju Kresalove značilna liberalna stranka z miselnostjo blizu interesom kapitala in premožnih slojev. Zares svoje barve prejkone skriva; odločilno je prispeval k zatonu tajkunstva, toda če sodimo po pogosto antagonističnem paru Lahovnik-Križanič, je SD ta čas bolj socialna stranka. Tudi v tej se prerivajo različne struje, Pahor pa je njihov nihajoči odsev. Gledano scela je našo levico v marsičem okužil neoliberalizem.
Janševa vlada je bila, skrita pod plaščkom populizma, vlada za premožne - v njenem mandatu je nastalo tajkunstvo, davki so se znižali v korist premožnih, javno zdravstvo se je razkrajalo. Janša je bil lokalni v. d. tistega kapitalizma, ki je svet spravil v krizo.
O tem naša levica molči, kar je sumljivo. Napadala je Janšev avtokratizem, medijsko pustošenje, populizem - njegovega spodkopavanja socialne države pa skorajda ni omenjala, čeprav se za levico kaže kot naravna tarča. Deloma je na to vplival Pahorjev splošni odpustek za ves Janšev mandat, deloma pa ta molk govori, da nova vlada na tem področju ni bistveno drugačna ali da v njenih glavah vladata negotovost in zmeda, neprimerno večji kot npr. v glavi kanclerke Merklove, ki je neoliberalizem jasno zavrgla. Pri tem je Merklova konservativka, ne levičarka.
Križaničev predlog, naj bi zvišali davke za premožnejše, je bil pri priči raztrgan iz ust ozkega kroga, ki pa si je pripisal, da zastopa široko javnost. Proti ministru se je sprožil stroj, sestavljen iz dela politike (oblastne in opozicijske), financ, ekonomistov, medijev, hrupna naprava, ki že vrsto let drdra lajne o nuji privatizacije, deregulacije, nižanja plač in davkov. V krizi je njegov besednjak postal bolj zastrt, vsebinsko pa se ni spremenil. Konkretno se je tokrat kot iz enih ust zavrtela pesmica o najvišjih davkih v Evropi, bremenih za najustvarjalnejše, ogroženem srednjem razredu, begu možganov in davkov v tujino itd.
Vse te osnovne trditve so bile (kot je v Mladini že nazorno prikazal Borut Mekina) zlagane in prikrojene, deloma pa tudi plod slabe poučenosti. Vendar je premier predlog bliskovito umaknil.
Slabo znamenje je, če vlada tako neenotno in nespretno pripravi in plasira tako pomembno temo, kot je sprememba davkov. Slabo je tudi, če lahko take zlagane pesmice delujejo sredi krize, ki je razgalila vrsto neoliberalnih dogem. Perverzno je, če grožnje in laži o ogroženosti srednjega razreda prihajajo iz ust neoliberalcev. Srednji razred je res ogrožen, a prav zaradi neoliberalizma. Predlagani višji davki bi prizadeli bore tri odstotke najpremožnejših in bi veliki večini srednjega razreda prek davčnega preusmerjanja dohodkov posredno koristili.
Sprevržena pa je bila ta kratka ofenziva tudi zato, ker temelji na grdi igri: pripadnikom srednjega razreda dopovedujejo, da so elita in da jim torej upiranje (stavke itd.) delodajalcem (zasebnim ali državi) ne pritiče. To dopovedovanje je lahko uspešno, ker je srednji razred zaziban v t. i. lažno razredno zavest - kljub naraščajočim težavam se slepi, da je nekaj več, kot je v resnici. Hkrati pa ga, kot rečeno, v tem primeru isti glasovi pitajo z lažmi o ogroženosti in nagovarjajo k odporu proti davčnim spremembam.
Pahor se je ofenzivi takoj vdal. Toda davčno vprašanje se bo najverjetneje kmalu vrnilo na prizorišče. To bodo izsilile razmere.
Zvišanje davkov za najpremožnejše (zajeti bi moralo tudi dohodke iz kapitala in nepremičnin) je nujno zaradi prepleta ekonomskih in psiholoških razlogov. Če se davčni prilivi ne bodo povečali, se bo morala zmanjšati socialnost. Socialna stiska narašča. Nezadovoljstva ne bo mogoče obvladati, če ljudstvo ne bo imelo občutka, da smo vsi vsaj približno v istem čolnu. Napovedovanje zamrznitve plač javnih uslužbencev in pokojnin naravnost kliče po tem, da se davki za najpremožnejše zvišajo tudi zaradi temeljne družbene pravičnosti in iz psiholoških razlogov. Stanje duha je tako, da zamrznitve brez davčnih popravkov ne bo.
Višje in progresivnejše davke smo že imeli, in to pred krizo. Janševa vlada jih je nato znižala v korist premožnih. Zdaj smo sredi krize. To je nenaravno. Slovenija se bo razvijala mimo njenih osnovnih sporočil, če ne bo opustila dolgotrajnega gibanja v surovi kapitalizem. To ni nič revolucionarnega ali socialističnega, če se kdo boji vonja po Marxu. V Nemčiji se je v levo zaradi krize močno pomaknila desnica in nastala je radikalna Levica. Tudi Obama je za ameriške razmere levi odgovor na krizo. V številnih razvitih državah se podržavljenj zaradi krize bojijo manj kot pri nas.
Ljudstvo se je z izbiro levice na volitvah med drugim odločilo za bolj socialno državo. To mu je v koalicijski pogodbi, tudi z napovedjo drugačnih davkov, sedanja oblast obljubila. Če obljube ne bodo izpolnjene - če bo znova prevladala miselnost neoliberalcev, denimo kakega Šušteršiča, bivšega šefa Umarja, ki si drzne v teh časih znova hvaliti enotno davčno stopnjo, v vseh razvitih državah zavrženo -, je bila večina volivcev prevarana.
Navsezadnje pa bi moral oblasti že samoohranitveni nagon narekovati, da v krizi izvaja čim bolj solidarnostno politiko. Če bo bolj obdavčila tri odstotke najpremožnejših - in to znala glasno in jasno utemeljiti -, bo nekaj glasov izgubila, a jih veliko več pridobila. To velja tudi za LDS; Kresalova bi morala temeljito premisliti, kaj je dolgoročno bolje zanjo.
Hkrati je taka, s krizo dodatno utemeljena politika solidarnosti za vso oblast in Pahorja osebno priložnost, da se naposled jasno profilira. Njegov drzni fizični profil in njegovo plačevanje kave bi potem nehala delovati teatralno.
Davčni vihar je bil pomemben. Izbruhnil bo znova, morda bolj skrito v koalicijskih meandrih. Naslednjič bi se moral razplesti drugače. Za to govorijo vsi razlogi: ekonomska nuja, psihologija krize, volilne perspektive levice, družbena pravičnost.
Skrajni čas bi bil, da ta vlada začne obdobje spodobnejšega in bolj civiliziranega slovenskega kapitalizma. Ga bo res? To ni niti najmanj zanesljivo, celo nasprotno grozi. In če bo krizo izkoristila za to, da povprečnega prebivalca te države privije še bolj, najbogatejše pusti pri miru, tak položaj pa ohrani tudi po koncu krize (to se je npr. zgodilo na Japonskem v recesiji v 90. letih), je bolje, da takoj zleti z oblasti, kdorkoli že jo bo zamenjal.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.