Sergij Verč: Mož, ki je bral Disneyjeve stripe

Deratizacija v mestu ob zalivu

Verč ima že kar precejšnjo žanrsko kilometrino, za zdaj zadnji roman je četrti v zadnjih skoraj dvajsetih letih in spet požene v akcijo glavnega preiskovalca, inšpektorja Bena in njegovo ekipo. To pisanje se kar nekajkrat, kot se za kanonizirana dela spodobi, sklicuje na svoje predhodnike, omenja dogodke in napotuje na bolj poglobljeno razlago od prej. Verč pri tem priznava, da so genialni in včasih čudno zamaknjeni holmesovski kriminologi stvar preteklosti, in tako je v njegovih delih ob osrednji še cel kup pojav, vse z jasno izrisanimi značaji in muhami, forenziki, birokrati, mrliški ogledniki, vse živo, dosledno razpostavljeni tako, da kažejo tržaško multietničnost in z njo povezane zadrege in nesporazume. Verčeve kriminalke so bolj kot poskusi racionalnega obvladovanja zla in zločina fotorobot mesta ob zalivu, sestavljen iz portretov njegovih prebivalcev, in ker se zločini dogajajo med slovensko manjšino ali nad njo, so s tem tudi kritična prevetritev zatohlih, prikritih in bipolarnih odnosov znotraj nje.

Podobno kot Igor Karlovšek v svojih tranzicijskih kriminalkah pošlje na pot kovček z denarjem, da bi z njim presvetlil krhelj spremenjene realnosti - ali zarezal vanj - in odkril nove načine družbene igre, pošlje Verč skozi Trst in na Kras kovček z dokumenti o delovanju zamejskih finančnih ustanov, zraven, kot komično parafrazo in karnevalizacijo, pa še aktovko s stripi.
S kakšno hudo detekcijo ali suspenzom tokrat ni nič. Možak, ki mu po bankrotu in finančnem škandalu v manjšinskem tržaškem podjetju, skozi katerega, si mislimo, perejo denar iz matice in financirajo svoje prikrite posle, v roko porinejo pištolo, očitno prepričani, da se bo častno izstrelil iz igre, ravna popolnoma nepredvidljivo in s takšnimi mejnimi primeri tudi stroka ne more kaj dosti, za to so druge ustanove. Posebej še po tem, ko storilec napiše inšpektorju pismo in prizna v njem tudi tisto, česar ta še ni vedel, kaj šele mi, in imamo občutek, da je cela situacija nora, plemenska, patološko družinska. Disneyjevi stripi so samo ena tistih sodobnih pravljic, v katerih ni nikoli staršev, temveč vedno iste osebe, kot prerojene, vsakič znova pripravljene za podobne akcije. Je pa zato njegov dolgi pohod hkrati sprehod skozi delovanje zamejskih institucij, razgaljanje njihovih povezav z matico, vpletejo se razne službe in posamezniki, kar vse vodi do končnega nereda in prikrite zmešnjave, spretno pometene pod preprogo. Da plačujejo v lirah, se nam zdi vse do pojasnila, da je dogajanje nalašč časovno konkretizirano in postavljeno v sredino devetdesetih, odveč. Potem slutimo, da podobnost s kakšnimi preteklimi zamejskimi mahinacijami in bankroti in finančnimi miškulancami le ni tako zelo naključna.