"Od mene so pričakovali škandal"

Enainšestdesetletni Hubsi Kramar je znan po številnih gledaliških predstavah in politično-gledaliških intervencijah v javni prostor, zaradi katerih je že večkrat prišel navzkriž z zakonom in s sodstvom. S predstavo Gostišče Fritzl si je nakopal tudi bes medijev. Ti so ga malodane križali in zahtevali celo zaprtje njegovega gledališča 3raum-anatomietheater. V predstavi je namreč svojo vedno kritično ost uperil v medijsko poročanje o nasilju v družini, ki ga v zadnjem času zaradi prave zverinskosti najbolje simbolizira primer očeta, ki je kar 26 let v kleti družinske hiše zadrževal hčer in jo posiljeval, hči pa mu je rodila sedem otrok. Predstava, ki nosi ime po primeru Fritzl, bo danes in jutri, 18. in 19. septembra, gostovala tudi v Ljubljani, na mednarodnem festivalu Ex Ponto.

Tik pred premiero Gostišča Fritzl, torej pred nekaj meseci, vas je zaradi groženj, ki ste jih bili deležni, varovala policija. Vas še vedno varuje?

> Nič več. Zavedati se moramo, da vsak, ki se izpostavi in ne dela tistega, kar družba od njega pričakuje, naleti na nasprotovanje. Če obdeluješ pomembne teme in pri tem koga tudi kritiziraš in smešiš, recimo politike in rumene medije, potem ni nič nenavadnega, da skušajo tisti, ki se v tej kritiki prepoznajo, javnost obrniti proti tebi. Poleg tega tudi »normalni« ljudje mojega vedenja pogosto ne sprejmejo, ker želijo biti le potrošniki in niso pripravljeni storiti ničesar, da bi si izborili svobodo, čeprav jih muči ogromno frustracij.

Zakaj ste bili tarča groženj? Je bila vaša predstava, še preden ste jo uprizorili, tako kontroverzna zato, ker se navezuje na Fritzla ali ker ste se lotili seciranja medijev?

> Kritik na svoj račun sem že vajen. A negativno razpoloženje v tem konkretnem primeru je presenetilo tudi mene. Vaši bralci, ki ne poznajo konteksta, si razmer verjetno ne morejo najbolje predstavljati. A pri nas medijska zgodba, kar zadeva rumene medije, zelo spominja na Italijo in Berlusconijevo obvladovanje medijev. Medije - seveda ne vseh - obvladuje majhna mafijska združba, ki se ukvarja s finančnimi posli in jo zanima le dobiček. To se mi zdi zelo nevarno. Vse skupaj se je začelo s tem, da sem javnost čisto na kratko obvestil, da pripravljam predstavo Gostišče Fritzl. Potem sem odpotoval v tujino, doma pa se je usul plaz kritik na moj račun. Nekatere medije je zmotilo že to, da sem se nameraval projekta lotiti jaz, ki naj bi bil slab človek. Prepričani so bili, da bo predstava polna Hitlerjevih simbolov. A to so pač fantazije bolnih ljudi. Ker sem predstavo pripravljal skupaj s kolegom, ki se po naključju piše Fritzl, so mi očitali celo, da jo pripravljam skupaj z Josefom Fritzlom. Zato so bili še bolj napadalni. V zgodbo se je vključila tudi politika, saj sem skrajni desnici že od nekdaj trn v peti. Tako so vsi skupaj, politika in mediji, pri čemer je bil še posebno aktiven časopis z največjim dosegom Kronen Zeitung, udrihali po meni in mi očitali, da izkoriščam žrtve nasilja. In to, še preden je bila sploh napisana ena sama beseda scenarija.

Kako zelo mimo so usekali?

> Resnica je povsem nasprotna. Mediji in družba so tisti, ki izkoriščajo žrtve nasilja, ki jih zanima le škandal, žrtvam pa ne znajo prisluhniti in jim pomagati. Žrtve nasilja tako pogosto ostajajo same, za zidovi tišine, ki so jih zgradile okrog sebe. Prav na to problematiko opozarja moja predstava. Javnost je torej pričakovala nekaj šokantnega, dobila pa je predstavo o žrtvah nasilja, o katerih se v realnosti patriarhata, v katerem živimo, pogosto sploh ne govori. Primer Fritzl je bil torej le iztočnica za obravnavo te teme.

Vaša predstava vseeno nosi ime tega nasilneža. Tudi uprizorjena je bila v času, ko se je začelo sojenje Josefu Fritzlu. Ali niste torej vendarle tudi sami nekoliko izkoristili vsega tega pompa okrog Fritzla?

> To so mi seveda očitali. Vendar sem le tako lahko opozoril na zelo pomembno in pogosto prezrto temo nasilja v družini in medijskega poročanja o njem.

Zanimivo je, da so mediji o vaši predstavi poročali natančno tako, kot jim očitate - senzacionalistično. Vam je torej medijski eksperiment uspel?

> V svojih delih praviloma v središče eksperimenta postavim sebe. Vedno iščem odgovore na pomembna vprašanja in jih skušam razčistiti sam s sabo. Ko se torej ukvarjam z vprašanjem nasilja, želim tistega moškega, ki trpinči ženske, odkriti tudi v sebi. Tudi, ko se ukvarjam z vprašanjem holokavsta ali Hitlerja, hočem najti tega človeka v sebi. Tokrat je bilo nazadnje videti, kakor da sem naredil eksperiment z mediji. A ta vsekakor ni bil načrten.

Kakšen je bil odziv medijev po premieri Gostišča Fritzl?

> Že med pisanjem scenarija sem ugotovil, da bi jih lahko šokiral le na dva načina. Da bi se na odru ubil ali pa da bi v predstavi Fritzla poročil z Natascho Kampusch, pri čemer bi obred opravil homoseksualni duhovnik. Slednjega si nisem izmislil sam, temveč sem takšen zapis zasledil v enem od medijev. Zato je razumljivo, da so bili rumeni mediji ra-zočarani nad tem, da nisem naredil škandala. Moji igralci, resnične žrtve nasilnih dejanj, jim niso bili simpatični. Predstava se nikakor ni mogla vklopiti v njihov sistem razmišljanja. Tisto občinstvo, ki od mene ni pričakovalo škandala, pa je zelo dobro začutilo predstavo. Veliko mi pomeni, da sem bil deležen tudi zelo pozitivnih odzivov, zlasti ljudi, ki se ukvarjajo s to problematiko.

Mimogrede, vam je uspelo izvedeti, kaj o predstavi menijo člani družine Fritzl?

> Ne. Res pa je, da so tudi oni sprva dobili napačne informacije. Njihovemu odvetniku sem pojasnil, da jih ne bi nikoli izkoristil in da je že to, kar so morali pretrpeti, grozljivo.

Zakaj ste glavne vloge zaupali resničnim žrtvam nasilja? Se niste bali, da bi na odru podoživele nasilje? Ali pa je bila predstava pravzaprav nekakšna terapija zanje?

> Gledališče družbi vedno nastavlja ogledalo. Zanje sem se odločil, ker je naš celotni sistem zelo nasilen do šibkejših. V njem je med drugim ukoreninjeno prepričanje, da je z ženskami nekaj narobe, da so zle, da so Eve. Šele zadnjih dvajset, trideset let je deležno nasilje nad ženskami in tudi sicer nad šibkejšimi javnega obsojanja. Kljub temu je tudi v Avstriji nasilje v družini še vedno pogost pojav. Sam sem veliko prebral o tej problematiki, veliko sem sodeloval z žrtvami. Tako je postalo logično, da lahko te vloge odigrajo le žrtve nasilja. Pri projektu sodelujejo žrtve spolne zlorabe ter drugih oblik nasilja in neprimernega ravnanja.

Vaša dela tudi sicer sprožajo burne odzive, predvsem tista, ki ste jih izvedli zunaj gledališča. Med odmevnejšimi je bil zagotovo vaš obisk Opernballa, saj ste se ga udeležili, oblečeni v Hitlerja.

> To je bilo v času, ko je želel tedanji kancler Schüssel v vlado pripeljati Haiderja. Tako sem hotel pokazati svoje nestrinjanje z oblikovanjem tedanje vladne koalicije. Glede na to, da je avstrijska zgodovina močno zaznamovana s fašizmom in da tega Avstrija pozneje z distance ni problematizirala tako kot Nemčija, pri nas zdaj vlada prava zmešnjava. Mnogim, ki so bili del avstrofašističnega sistema, je uspelo uveljaviti prepričanje, da so bili le njegove žrtve. Ta občutek je na Koroškem še danes zelo živ, zato ni nič nenavadnega, da se je Haiderju in njegovi stranki prav tam uspelo tako zelo povzpeti. Čeprav Haider sploh ni bil kakšen svetnik. Če se voziš po naselju s hitrostjo 140 km na uro, in to celo pod vplivom alkohola, je to pač nesprejemljivo. Ko se je Haider šele vzpenjal, sem s kolegi naredil predstavo Nacisti v vesolju, v kateri se je Hitler, ki je bil, ne pozabimo, tudi avstrijskega rodu, vrnil na Zemljo z vesoljsko ladjo. Mislim, da je bila to celo prva predstava, ki je Hitlerja obravnavala humorno, saj se je v Avstriji zelo nevarno smejati na njegov račun. Hkrati je bil kot oseba vreden posmeha, zato me je že od nekdaj zanimalo, zakaj so ljudje tega čudaka sploh jemali resno.

Ste torej lik Hitlerja tudi pozneje samodejno povezovali s Haiderjem?

> Nekaj let pozneje, ko se je Schüssel dogovarjal s Haiderjem, sem se odločil lik Hitlerja spet uporabiti na Opernballu. Vedeli smo, da bodo o dogodku poročali tako rekoč vsi mediji in da bo naša akcija res opazna. Tja smo prispeli ravno pred predsednikom Avstrije. A še preden bi se lahko srečal z njim, me je že obkrožila množica policistov in me odpeljala. Nameravali so me ovaditi, vendar, ali lahko res ovadiš nekoga samo zato, ker se 50 let po Hitlerjevi smrti obleče v njegov kostum?

Kako je ta nastop vplival na vaš odnos z avstrijsko skrajno politično desnico?

> Od takrat me resnično sovražijo in me skušajo vedno prikazati v čim slabši luči. Težava je v tem, da postajajo v Avstriji vse vplivnejši. Postajajo tudi vse agresivnejši. Ljudje so tudi sicer vse manj zadovoljni s sredinskimi politiki, saj je denarja vse manj, služb ni dovolj in v takšnih razmerah populistične stranke zelo preprosto širijo nestrpnost in pridobivajo moč.

Očitno vas zelo vznemirjajo družbene, politične teme. Pa vendar, ali ste vedno družbeno angažirani?

> Mislim, da ima vsak umetnik svoj način izražanja. Sam pri delu vedno uporabljam satiro, celo grotesko, delam pa tudi konvencionalnejša dela za širše množice. Trenutno pripravljam Idealnega soproga Oscarja Wilda, v katerem glavni junak, ki je politik, z insajderskimi informacijami ustvarja dobiček. Zgodba govori o tem, kako se ljudje sploh zapletejo v takšne situacije, da nazadnje izdajo druge. Delam še eno predstavo, v kateri se ukvarjamo z vprašanjem medijev. Pripravljam tudi filme, denimo o brezdomcih ali azilantih, s katerimi ima Avstrija prav tako velike težave. Zanimivo se mi zdi, da me v javnosti pogosto označujejo za provokatorja. V resnici pa je moje delo le odgovor na provokacijo drugih. Če se v politiki kaj zgodi, denimo v zvezi z davki ali azilantsko politiko, je to provokacija za vsakogar, ki razmišlja razumsko in ima družbeno zavest. Zgodilo se mi je že, da sem zaradi neke provokacije scenarij napisal v eni noči, in to le štirinajst dni pred premiero. To so bile zelo dobre produkcije, zelo sveže. Ljudje so jih čutili.

Je položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem dovolj velika provokacija, da bi se ga lotili v gledališki predstavi?

> Koroška je zelo čuden prostor. Lepo je videti, da ljudje plešejo in pojejo, a da ves denar porabijo za kulturo, ki je usmerjena v preteklost, kot se je to dogajalo v času Haiderja, je zelo čudno. Če bi želel res narediti delo o razmerah na avstrijskem Koroškem, bi moral nekaj časa živeti tam. Tudi ko sem delal z brezdomci, sem živel z njimi, saj sem šele tako dobil temeljit vpogled v tematiko. Težava pa je v tem, da na Koroškem res ne želim živeti. Navdaja me z zelo čudnimi občutki. Seveda tam živijo tudi dobri ljudje, a tisti, ki so na vodstvenih položajih, se mi zdijo bolni. Njihova ksenofobija, predvsem do slovenske manjšine, je bolna. Zdi se mi, da vedno znova pozabljajo, da Koroška sodi pod Avstrijo le zato, ker so Slovenci pred desetletji na referendumu glasovali za priključitev tega območja k Avstriji. Zato bi morali biti Slovencem hvaležni, ne pa jih omalovaževati.