Petrol

»Sve smo več videli, sve smo več probali, nas ovo više ne zanima, nas ovo više ne pogađa,« so verzi komada Sve jedno je srbskega tria Petrol, vidnejšega in morda tudi najbolj prodornega predstavnika srbske nove scene. Skupaj z bendoma Repetitor in Nežni Dalibor sestavljajo nekakšno »sveto trojico«, ki jo je katapultiral kompilacijski album Zdravo! Zdravo! Zdravo!, predstavili pa so se tudi na albumih Jutro će promeniti sve? in Šta treba maloj deci. Petrol je aprila letos igral po Sloveniji, naslednji teden pa se v okviru Yu Go! serije v Kino Šiška vračajo v Ljubljano. Med snemanjem novih komadov se je z nami pogovarjal dolgolasi pevec in kitarist, Ilija Duni.

Zdravo! Zdravo! Zdravo! je kompilacija, ki jo mnogi primerjajo s ploščo Paket Aranžma, kjer so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja predstavili beograjski bendi Šarlo Akrobata, Vis Idoli in Električni Orgazam. Vas moti, da vas mnogi primerjajo s to ploščo in srbskim novim valom iz osemdesetih?

> Mene ne moti, vsak od novih bendov ima neko referenco, ki se nanaša na preteklost, saj smo iz istega mesta, poznamo te ljudi, igrali smo tudi nekaj koncertov skupaj z Disciplin A Kitschme. Seveda so stvari povezane, a morda ne toliko prek glasbe kot prek duha mesta. Imamo iste probleme, čeprav smo si generacijsko različni. A tudi glasbeni vplivi seveda obstajajo.

Zdi se, kot da morajo beograjski bendi nastopati v paketih, da doživijo pravi uspeh, ali pa le glasba iz devetdesetih ni prišla do Slovenije.

> V devetdesetih so seveda nastajali novi bendi, ki so bili zelo kvalitetni, na primer Darkwood dub in Kanda, Kodža i Nebojša, ampak takrat nam je razpadal sistem, ljudje se niso mogli toliko osredotočiti na glasbo, zato je bilo vse še bolj underground, kot je danes. Vsi ti bendi so takrat skupaj nastopali kot upor režimu in to je nekako postal hermetično zaprt glasbeni prostor. Ti bendi niso nastopali v Sloveniji ali na Hrvaškem, v Srbiji pa je bilo za njih mnogo več interesa kot za današnjo srbsko sceno. Zdaj smo mi samo eden od pojavov v Srbiji, takrat pa so glasbo dojemali kot del upora proti Slobodanu Miloševiću. Takrat je po Srbiji vozil avtobus z bendi in ti so igrali skoraj vsak dan kot del upora, ko pa je režim padel, so se ljudje začeli zanimati za bolj vsakdanje stvari, kako bodo kupili avto ali stanovanje. Zdaj se zdi, da se ljudje spet ukvarjajo z glasbo. Nova srbska scena niso samo bendi v okviru kompilacije Nova srpska scena, torej Petrol, Nežni Dalibor, Repetitor in Žene Kese. Nova scena so vsi bendi, ki trenutno igrajo v Beogradu in so novi, po mojem mnenju jih je vsaj 20 zanimivih, ki še niso dobili dovolj priložnosti in še niso izdali plošče, Ola Horhe, Kriške in Stuttgart On Line ...

Zakaj se je ta scena tako dobro razvila v Srbiji, ne pa tudi v Sloveniji? Tu se zdi, da imamo infrastrukturo, bende, težko pa govorimo o sceni.

> Meni se zdi, da v Sloveniji je scena, saj sem prek našega prijatelja in tonskega mojstra Primoža Vozlja spoznal v Sloveniji kar nekaj dobrih glasbenikov, na primer skupini We Can't Sleep at Night, New Wave Syria, od prej pa poznamo bend Coma Stereo. Obstaja scena, ampak morda je problem v tem, da vaši bendi pojejo angleško. V Beogradu bendi, ki pojejo v angleščini, nikakor ne morejo preseči ozkega kroga poslušalcev. Petje v maternem jeziku je tu zelo pomembno. Tudi mi smo sprva peli v angleščini in ljudem je bila všeč glasba, ampak so nam na koncertih vpili, naj vendar pojemo srbsko. Pri nas je tudi ta faktor, da šest, sedem bendov vadi v isti stavbi, podpiramo drug drugega, potem je tu spletna stran Popboks, ki nas medijsko združuje in predstavlja. Vendar tu ne moremo govoriti o kakšni formuli, ki bi delovala tudi v Sloveniji.

Igrati ste začeli leta 2003, prvi album pa je izšel šele lani, kar je precej neobičajno v času, ko lahko album posnamemo v nekaj dneh. Kaj se je dogajalo v teh petih letih?

> Leta 2003 smo začeli igrati skupaj, prvi koncert pa smo imeli maja 2004 in izdali smo EP s petimi komadi, ki smo ga posneli v mojem stanovanju, kjer smo tudi vadili. Posnetih je bilo 200 kopij na zelo stari opremi iz 60. let, ki smo jih razdelili medijem, prijateljem. Odziv je bil dober, do konca leta smo se celo uvrstili na nekatere lestvice. Potem pa je prišlo do sprememb v bendu in ostali smo trio, tako da Petrol v današnji postavi deluje od septembra 2006. V manj kot enem letu smo naredili 10 komadov in posneli album, ki je na izid čakal kakšno leto. Zdaj smo po dveh letih spet v Zagrebu, saj smo naredili kar nekaj novih komadov.

So razmere v Zagrebu toliko boljše ali imate tu tudi boljše producente?

> Zaradi našega prijatelja in producenta Hrvoje Nikšića Nikše snemamo predvsem v Zagrebu, pri njem so seveda tudi zelo dobre možnosti za snemanje. Ko pridemo v Zagreb, smo umaknjeni od našega beograjskega vsakdana, tukaj ne zvonijo telefoni, poznamo zelo malo ljudi in smo skoraj ves dan v studiu. Nikša nas dobro razume, in ko delamo ploščo, on postane četrti član benda. Trenutno snemamo album na dvojnem traku, kar se redkokje lahko dela. To je precej zahteven proces, bend mora prej veliko vaditi, saj analogno snemanje ne omogoča toliko urejanja kot na računalniku. Ampak nam je to všeč, ker dobimo mnogo širši in toplejši zvok, kot če bi snemali na računalnik.

Ste na Hrvaškem zato bolj popularni, vas vrtijo na radiu?

> Mislim, da nas več vrtijo na slovenskih radijskih postajah, saj je Slovenija bolj odprta in bolj zainteresirana za srbsko sceno. Dobivam prošnje slovenskih medijev za intervjuje; ko smo bili tu na turneji, je bilo veliko interesa tako publike kot medijev, ljudje hodijo na koncerte, kupujejo plošče. Tega ni nikjer drugje v bivši Jugi, niti na Hrvaškem niti v Srbiji.

Kako pomemben je Odličan Hrčak, založba, ki je izdala prvence več skupin nove srbske scene, vključno s kompilacijami?

> Novo srbsko sceno sta osmislili založba Odličan Hrčak in Digimedia, ki je glasbeni studio, kjer so vsi bendi, razen nas, snemali albume. Tam so jim ponudili dobre možnosti, brezplačno snemanje, kompletno medijsko in PR-podporo, in tako so ti bendi prišli na B92 in v nekatere časopise. Odličan Hrčak je hkrati koncertna agencija, ki nam pomaga pri organizaciji. Vsak je torej opravil svoj del posla.

Na strani PopBoks so zapisali, da imate mesijanski videz in da ste podobni mistiku rasputinske vrste, sicer pa ste programer. To se sliši zelo shizofreno.

> (smeh) Ta moj videz je slučajen, ni planiran, vsaj jaz ne vem, da bi bil. Tako pač zgledam. Sicer pa sem res programer, zaradi česar se sploh lahko ukvarjam z glasbo, saj v Srbiji ne moreš živeti od glasbe. Tako mi ni treba skrbeti za materialne dobrine, glasba pa me izpopolnjuje in je nekaj, kar bi lahko počel vsak dan, cel dan.

Je videz morda posledica bendov, ki ste jih poslušali?

> Ko sem bil majhen, sem poslušal plošče in kasete, ki jih je kupovala moja mama, in to je bil pop bivše Jugoslavije: Bebi Dol, Frano Lasić, Magazin, Novi Fosili, Đorđe Balašević. Požiral sem vse, do česar sem lahko prišel, saj sem bil otrok. Takrat ni bilo toliko glasbe v medijih, ni bilo interneta. Bile so tudi očetove plošče Jimija Hendrixa in Pink Floydov, ampak tega pri petih letih nisem razumel. Pri desetih sem šele začel poslušati očetovo zbirko, najbolj pa me je fasciniral jugoslovanski pop.

Zdi se, da se v »sveti trojici« Petrol najmanj ozira na britanski indie rock, za katerega se zdi, da navdihuje predvsem Repetitor.

> Name veliko bolj vplivata ameriška filozofija in pristop k zvoku in igranju, ta neposrednost. Bližje so mi Velvet Underground kot katerikoli drugi britanski bendi, razen skupine Beatles. No, to je malo čudna kombinacija. Ampak kar se tiče vplivov; vse to občutimo, vendar pride ven skozi našo prizmo. Lahko, da na nas vplivajo Britanci, a se to nujno ne sliši takoj. Tu je tudi razlika med nami in slovenskimi ali hrvaškimi bendi, kjer je zahodni vpliv veliko bolj očiten: ljudje rečejo, da je stvar natančna, dobro odigrana in ima dober zvok. To je pri srbskih bendih redko, več je pečata ulice. Zanimivo je, ko kdo reče, da srbski bendi zvenijo bolje kot slovenski ali hrvaški. Jaz mislim, da imajo v sebi le več ulice.

Mnogi so presenečeni, ko na koncertih vidijo, da nimate basista.

> Res je, včasih nas ljudje na koncertih sprašujejo, kam smo skrili basista, saj slišijo bas, ne vidijo pa basista. Naša Ana igra bas na sintesajzerju, to pa zato, ker je iz benda odšel Vlado Lenhart. Iskali smo zamenjavo, vendar je težko vklopiti novega človeka in njegovo energijo v bend, saj ni toliko pomembno, kako dobro igra, temveč kako deluje kemija v bendu. Mi trije namreč naredimo iz benda novo bitje, če pa bi prišel še četrti, bi bilo to nekaj čisto drugega. Morda bi bilo celo bolje. Najprej smo Ani rekli, naj zamenja kitaro za orgle, tiste iz 60., a ji ni bilo preveč všeč, zato smo ji s pomočjo našega producenta Nikše nabavili bas sintesajzer in tako smo kot trio zgradili naš zvok. In smo zato malo drugačni. Kaj, vsak bend ima danes bas. (smeh)

Zdi se, da vam igranje v Sloveniji zelo ustreza, aprila ste imeli tu turnejo, naslednji teden se vračate v Kino Šiška. Koliko pa igrate po drugih državah?

> Precej smo igrali v Sloveniji, v Makedoniji, Črni gori, zdaj gremo v Budimpešto, kar bo prvič, da bomo igrali zunaj bivše Jugoslavije. V Srbiji smo veliko igrali, ampak Slovenija je specifična. Sam sem Slovenijo doživel kot Jugoslavijo v malem: tu so ljudje z vseh vetrov, tu so Srbi, Hrvati, Slovenci, Bosanci, Albanci, vsi. In vsi živijo dobro eden z drugim. To me je presenetilo, saj veste, o vas se govori, da ste bili tisti, ki ste hoteli razbiti Jugoslavijo, ker ste jo želeli prvi zapustiti, ampak zdaj, ko je minilo nekaj časa, so stvari bolj jasne. Vidi se, da je bil to bolj zdrav princip kot ta v kasnejši Jugoslaviji. Zdaj je v Sloveniji več bratstva in enotnosti kot kjerkoli drugje v bivši Jugi, kar je paradoks. Morda na to vpliva tudi finančna situacija, saj ljudi tu ne skrbi, kako bodo preživeli do jutri, in lahko več razmišljajo o glasbi in kulturi. Več hodijo na koncerte, več plošč kupijo, bolj jih zanima glasba.

Je publika v Sloveniji drugačna od tiste v Beogradu?

> Imamo srečo, da smo vedno dobro sprejeti, tako da v tem ni večje razlike, no razen, da je seveda Beograd domači teren: ko igra Zvezda na Marakani, ne bo nikoli isto, kot če igra v Skopju, čeprav jo imamo radi tudi, ko igra v Skopju.

Zdi se, da je v Srbiji še vedno nekakšna depresija, nekateri pravijo, da je to vidno tudi v srbski rock glasbi. Konec koncev je naslov vašega albuma Nezgodno vreme opasni dani.

> Konkretne politične situacije ne poznam niti v Sloveniji niti v Srbiji, saj se ukvarjam le s poslom in glasbo. Čutim pa prek ljudi, s katerimi sem v stiku, da je Slovenija nekoliko pred nami, kar se tiče vklapljanja v evropske in zahodne trende. Slovenci se mi zdijo resnejši, pa s tem nočem pljuvati po Srbih, ampak kjerkoli smo bili, povsod je bilo vse tiptop: oprema, monitorji so delali, vse je bilo točno, profesionalno in tega v Srbiji ni. Pri nas je več improvizacije v smislu: daj, bom jaz nekaj naredil z danes na jutri, mogoče uspe, mogoče pa tudi ne. V Sloveniji se bolj čuti zahodni duh in pristop k stvarem in tega Srbija ne bo dosegla čez noč, za to je potreben čas. Da se mi zresnimo in začnemo resno delati, bo potrebna cela generacija. Ima pa vsak pristop svoje prednosti. Če bi živel v Sloveniji in bi bilo vse tako precizno, točno, in bi vse delovalo, bi najbrž kaj kmalu pogrešal ta naš srbski razpad. Trudim se, da vzamem najboljše iz obeh svetov. Imam prijatelje v Sloveniji in tam radi igramo, v Srbiji pa nam morda ta norost, ki je ne maramo, ponuja tudi inspiracijo.

Komad Sve jedno je, vaš verjetno najbolj prepoznaven komad, zveni kot izjava, ki je značilna za današnji sodobni čas.

> Ljudje so to komentirali tudi tako; gre za ambivalenco, nezainteresiranost za to in občutek ljudi, da ne morejo ničesar narediti, ničesar spremeniti. Ampak to ni res. Ne gre za afirmativno pesem v smislu, poglej, vseeno je, ampak gre za kritiko ljudi, ki mislijo, da je vseeno.

Kdaj lahko pričakujemo novi album?

> Pri prejšnjem albumu smo bili vsi navdušeni in smo ga stalno napovedovali, potem pa se je vedno kaj zataknilo in smo na izid čakali več kot eno leto. Po tej izkušnji ne upam ničesar več reči; verjetno bo enkrat drugo leto.