V višave

Čas vse pokvari.

Carl Fredricksen je Gospod Schmid, le da ga to, da bi po ženini smrti krenil na road-trip po Ameriki, ne poteši, ampak se raje prelevi v Fitzcarralda. To, da je življenje preživel z Ellie, svojo ženo, ga ne frustrira. Dobro se zaveda, da je imel to, kar je iskal, stalno ob sebi, toda ko se na začetku njuno življenje - od trenutka, ko sta se kot fant in punca v času velike gospodarske krize srečala in zaljubila, do trenutka, ko sta se tako postarala, da je ostal sam - odvrti v nekaj vinjetnih minutah, postane jasno, da čas vedno vse pokvari, tudi najbolj idealne romance, tudi najbolj popolne romance, tudi romance, ki dišijo po večnosti. Čas nima nobenega rešpekta do ljudi, ki mislijo, da so bili rojeni drug za drugega. Na koncu se jim vedno zgodi to, kar se je zgodilo Nietzscheju - umrejo. Trik je seveda v tem, da je gospod Fredricksen animirani lik. V višave je namreč deseta kolaboracija Pixarja in Disneyja, na voljo je v vseh verzijah (3D, 2D, sinhronizirano, s podnapisi), odprla je letošnji filmski festival v Cannesu, bolj fatalistične eksistencialistične študije pa zlepa ne boste našli. Čas pač vse pokvari, toda strah pred časom, ki gre v romance, tem romancam sploh daje smisel - in zakonca Fredricksen, Carl (Ed Asner) in Ellie (Elie Docter), sta skupaj preživela dovolj časa, da je šlo v njuno romanco toliko strahu pred časom, da je njuna romanca postala bolj smiselna od časa. Ali bolje rečeno: njuna romanca je postala ura. Ko so ljudje pogledali to uro, potemtakem njiju, njuno romanco, so vedno vedeli, koliko jim je še ostalo. Ura ne zamudi nobenega trenutka - tudi zakonca Fredricksen nista zamudila nobenega trenutka. Ko sta bila drug z drugim, nista imela občutka, da kaj zamujata, pa četudi sta celo življenje sanjarila o avanturah, avanturističnem idolu, slovitem raziskovalcu Charlesu Muntzu (Christopher Plummer), in tem, da se bosta nekoč preselila v Južno Ameriko in živela ob Rajskih slapovih. Toda ko Ellie umre, stori gospod Fredricksen, nekdanji prodajalec balonov, natanko to: svojo hišo pripne na tisoč helijevih balonov in zeppelinsko odleti v višave - jasno, v Južno Ameriko, k Rajskim slapovom. Že med potjo tja ugotovi, da ima na krovu tudi »slepega potnika«, 8-letnega Russella (Jordan Nagai), fanatičnega raziskovalca in avanturista, tam pa ga čakajo orjaški ptič, govoreči pes, avanture, bitke, ekstatična napetost, emocionalne simultanke, divjina, prikazni in kakopak Muntz, ki še vedno ni našel tega, kar išče že celo življenje - ko je namreč pred leti našel »tisto« (okostje mitskega ptiča), so mu rekli, da je to le fake. Muntz je inverzija gospoda Fredricksena - avanturist, ki se je izgubil, geografsko in mentalno. To, da se gospod Fredrick-sen, mož, ki je postal ura, da ne bi več zamudil niti trenutka in da bi se sinhroniziral s časom, preseli v južnoameriško džunglo, v kateri se, kot uči popkultura, skrivajo »izgubljeni svetovi«, svetovi, v katerih se je čas ustavil, pove vse o tem, kako zelo se je gospod Fredricksen približal temu, da bi postal tista ura, ki začne v Nenavadnem primeru Benjamina Buttona čas vrteti nazaj. Nič, 8-letni Russell je le gospod Fredricksen, ki živi pred svojim časom. Drug za drugega sta ustvarjena tako kot Ellie in gospod Fredricksen - in tako kot gospod Fredricksen in čas.