Katyn

Travma.

Andrzej Wajda, klasik svetovne kinematografije, ki je na začetku svoje kariere posnel sijajno vojno trilogijo (Pokolenje, Kanal, Pepel in diamant), bi verjetno o tabuiziranem pokolu v Katinskem gozdu raje posnel dokumentarec, pa ga ni mogel: arhivskih posnetkov pokola v Katinskem gozdu ni. Nihče ni namreč posnel, kako so ruski vojaki leta 1940 pri Smolensku in drugod likvidirali 15, morda 20 tisoč poljskih častnikov (enega po enega, s strelom v tilnik), vključno z Waydovim očetom, s čimer so poljsko vojsko in poljsko družbo dobesedno obglavili. Zato je lahko Wajda posnel le Katyn, neke sorte igrano rekonstrukcijo katinskega pokola, ki ga je Stalin najprej pripisal Hitlerju in nacistični vojski, toda igrani posnetki teh eksekucij so bolj srhljivi, bolj mučni in bolj grizlijevski kot snuff - in vsaj tako srhljivi kot Zahod, ki je Stalinovi verziji katinskega pokola prikimaval vse tja do leta 1990, ko mu ni mogla več prikimavati niti sama Sovjetska zveza. Katyn, ki je bil posnet zaradi tistih zadnjih desetih minut, je strukturiran kot Titanik: prvi, ne ravno urgentni, bolj ali manj vljudnostni del, ki se razteza od Anne (Maja Ostaszewska), agonične žene »izginulega« poljskega častnika, do »epskih« prizorov okupirane Poljske, likov, ki poosebljajo načine poljskega soočanja s katinsko travmo, povojne zmede, prisiljenih simbolov in različnih propagandnih interpretacij katinskega pokola, je tam preveč očitno le zato, da pripelje do eksplozivnega pokola v Katinskem gozdu, do tistih nikoli posnetih slik, ki v Waydovih očeh stalinizem izenačijo z nacizmom. Film, ki je v prvem delu včasih že kar preveč nerodno nametan, išče odrešitev v finalu, kjer pa ne more zgrešiti, toda ne zaradi nature katinskega pokola, ampak zato, ker je sodobna kinemetografija prišla do točke, ko ubijanja ne zna posneti drugače kot brezhibno. Ali bolje rečeno: Katyn - bolj lekcija kot film - ni posnet tako, da bi si tistih zadnjih deset minut res zaslužil.
(Cankarjev dom)