Doba neumnosti

Obtožujem!

Gotovo se spomnite vseh tistih mračnih antiutopij, ki se dogajajo v globoki prihodnosti: svet je običajno povsem razdejan in opustošen, klima je uničena, zelenja ni več, ljudje so apatični in mazohistični, vse je umazano, sivo in zatohlo. In ko to gledate, si rečete: kakšne svinjarije so počeli v prihodnosti! Uničili so sami sebe! Problem je kakopak v tem, da ta svet prihodnosti ni tak zaradi prihodnosti, ampak zaradi preteklosti - zaradi nas, ki to hendikepirano prihodnost gledamo. In ekodokumentarec Doba neumnosti je resnica teh filmskih antiutopij. Dogaja se leta 2055, v mračnem, razdejanem, opustošenem, poplavljenem svetu, v tipični antiutopiji, kjer arhivar (Pete Postlethwaite), zaposlen v muzeju človeške zgodovine, zlaga veliki puzzle katastrofe. Ali bolje rečeno: sestavlja obtožnico proti človeštvu. Doba neumnosti, tezni, didaktični, aktivistični triler, v katerem je morilec vnaprej znan, poveže točke, ki Zemljo spreminjajo v klimatsko bombo: naftno družbo Shell, ki nafto išče ob obali New Orleansa, ki ga je hurikan Katrina prelevil v ground zero... Nigerijce, ki komaj živijo, medtem ko Shell bajno - in skrajno umazano - služi z njihovo nafto... Alpe, ki izgubljajo ledenike... Britance, ki svojemu sosedu ne pustijo, da bi namestil vetrno turbino... Iračane, ki še vedno bežijo pred ameriško invazijo... Indijca, ki skuša lansirati novo nizkocenovno letalsko družbo... in tako dalje. Mali ljudje, ki protestirajo proti uporabi vetrnih turbin, čiste energije, so tu enako neumni in enako krivi kot korporacije, ki trdijo, da s polucijo in uničevanjem planeta odpravljajo revščino. S klimatsko bombo kanijo odpraviti socialno bombo. Neprijetna resnica Dobe neumnosti je, da ima apokalipsa prijetno profitno margino.
(Kinodvor)