24. 9. 2009 | Mladina 38 | Kolumna
Pred porazom nezamenljivega zaveznika
Kdo ve, ali se ne bi Zahod počutil veliko bolj zdravo in močneje, če bi Nato pustil na pašnikih, na katerih so ga ustvarjali, evropskih pašnikih.
Iz zgodovine radi pozabljamo, kar nam pozneje ni všeč. Kar bom navedel to pot, je prekrito s težkimi plastmi razumnejše in bolj realistične politike. V časih, ko je nastajal Nato, je divjala med Američani, takrat pod zastavo Združenih narodov, ki so (ali smo) pozabili, da so takrat glasovali z ameriško večino, in severnimi Korejci - ob pomoči Kitajske in sramežljivi podpori Sovjetske zveze - vojna v Koreji. Poveljniku ameriške strani ali, če hočemo, strani Združenih narodov so stvari uhajale iz rok. Ni in ni mogel čez 38. vzporednik. Pa je, ta glavni in slavni vojskovodja, general MacArthur, vzkliknil: vrzite kakih 30 ali 50 atomskih bomb na Mandžurijo, vrzite že enkrat!
Ameriški predsednik Truman je najprej zamrmral, da bodo res morali uporabiti atomsko orožje, potem pa je iz Londona priletel premier Attlee in umiril Trumana (to so bili časi, ko je imela Britanija vlogo pomiritelja, zadnjo mednarodno vlogo v svoji zgodovini). Končalo se je, kot vemo, z odpoklicem velikega vojaka.
Kaj je Natovo bombardiranje Srbije v primerjavi s tistimi dramatičnimi časi? Lahka epizoda, dogovorjena mimogrede. Slovenci smo, takrat le samostojni, nezaznamovani z velikimi zahtevami, krčevito razmišljali, ali naj pristopimo k Natu ali ne.
Sodeloval sem v svetu uglednih mož, ki jih je skliceval predsednik Drnovšek, da bi se našli na zemljevidu in odločali, kaj nam je na tem svetu storiti. Glas ali dva - če se ne motim, še nekdo za dolgo mizo poleg mene - sva skušala prikazati prednosti nevtralnosti, saj je nevtralnih držav v Evropi vsaj pet in vse so zelo spoštovane, razvite in s svojim položajem zadovoljne. Kljub Drnovškovi tiradi ostaja zame nerazumljivo, kaj bi nam manjkalo, če bi bili nevtralna država.
Sledila je namreč, moji besedi, dolga tirada Janeza Drnovška o tem, kako se motim. Potem se je dvignil tudi prvi predsednik našega parlamenta po osamosvojitvi in rekel tik poleg mene, ne da bi me imenoval, da so besedičenja o nevtralnosti »tega gospoda poleg mene« smešna in da se razume, da »moramo tudi mi biti zraven«. No, zraven smo tudi sedaj, ko zmanjkuje vojakov v Afganistanu, talibani so vse močnejši, Obama bo moral poslati tja še veliko vojakov, brez upa zmage, evropski zavezniki niso navdušeni nad zamislijo o pošiljanju novih čet, kadar pa kaj naredijo, potem - kot Nemci - pobijejo preveč civilistov.
Zadnje, kar sem rekel, povzroča pravo krizo, duševno krizo v Nemčiji. Na vse kriplje so se trudili, da bi svojemu glavnemu zavezniku dostavljali pod Hindukuš čim več vojakov, ki pa naj se ne bi imeli za vojake. Bili naj bi inštruktorji, ki naj bi urili Afganistance, kako se spoprijeti s talibani - neko čudno teroristično drhaljo, ki je prišla, ne ve se, od kod, in muči afganistansko prebivalstvo na tak zvit način, da z njim samo izpopolnjuje in širi svoje vrste.
Zakaj se Nato bori v Afganistanu? Da bi se rešili talibanov? Vprašanje je, ali ima pri tem na svoji strani dovolj prebivalcev. Da bi se nehala obdelovati makova polja, vir edinega velikega dohodka? Sizifova naloga. Da bi sam Nato čim prej odšel? To pa to ...
Vsak svetovni pojav ima svoje korenine, na katere pa se v nadaljevanju zlahka pozabi. Kako je nastalo tolikšno vojaško zanimanje za nastope ZDA po vsem svetu? Nastalo je iz premise, da je po drugi svetovni vojni Amerika sposobna urejati demokracijo predvsem z vojaškimi sredstvi, da je to, tako rekoč, le nadaljevanje in poglabljanje puritanskega odnosa, ki ga je nad glavami Ircev vihtel že Oliver Cromwell v 18. stoletju (požigali so uporne irske vasi, ne da bi prebivalcem prej dovolili evakuacijo).
Seznam puritanskega obdelovanja glav, ki jih je treba spremeniti v glave demokratov, je enostaven, vendar ga redko omenjajo. Ob vsaki točki je tudi ugotovitev o uspehu. Rezultati pa niso povsem zadovoljivi za ameriško stran. V že omenjeni Koreji je Amerika dobila, no, recimo, polovico, Južno Korejo. Proti zelo nasršeni Severni Koreji. Potem je tu Vietnam, ki ga je slovita ameriška zgodovinarka Barbara Tuchman označila za eno največjih ameriških norosti. Nato tam ni sodeloval, saj je takrat še veljal za evropskega. Pa smo pri Iraku, katerega prihodnost po umiku ameriških čet - če se bodo res popolnoma umaknile - je ena največjih ugank svetovne politike.
In zdaj smo pri Afganistanu. Zavezniki Washingtonu še vedno pomagajo, Zahod, denimo Španija, ki je svoje čete že umaknila, sedaj prek Zapatera prizanesljivo napoveduje vračanje vsaj manjšega števila. Tu so Nemci, ki strastno dokazujejo, da v operaciji sodelujejo, ker to »ni vojna«, ampak so se tja napotili z vzgojno nalogo. Hudič je le premešal štrene in so nehote pobili večjo skupino civilistov. To se jim je maščevalo prav takrat, ko so Obami dopovedovali smisel svoje vzgojne naloge.
Bilo bi verjetno najbolje, če bi sam Nato prepustili političnim nalogam, ki bi ga spet pripeljale na teren, ki ga je vajen in zaradi katerega je ustvarjen: v Evropo. Rasmussen ni po naključju začel svoje poti v Natu s tem, da je ponudil Rusom večje razumevanje na stari celini. Medtem pa vihrajo bitke drugod in ni jih mogoče ustaviti. Kdo ve, ali se ne bi Zahod počutil veliko bolj zdravo in močneje, če bi Nato pustil na pašnikih, na katerih so ga ustvarjali, evropskih pašnikih. Psihološko morebiti napaka tistega Nemca, ki je mimogrede bombardiral kar precej civilistov, ni bila izkoriščena za počasni umik Natove prikolice s Hindukuša. Tam ne more opraviti nič dobrega. Če sploh kaj dobrega tam lahko dosežejo celo Američani v času, ko bi se Obami zaradi njegovih domačih nalog bolj prilegel premor v izvajanju puritanskega pohoda.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.