Italo Calvino: Palomar

Znotraj in zunaj, če to sploh je

V času, ko je Calvino pisal svoj najpopularnejši in takratni refleksiji najbolj všečen in prilagojen, zato za osemdeseta referenčen roman Če neke zimske noči popotnik, roman, ki je narejen iz štrcljev in popasenk različnih literarnih žanrov brez suspenza, samih zase, nedokončanih in zamejenih z banavzastim ljubavnim okvirjem, je vzporedno nastajala zbirka fragmentov o gospodu Palomarju. Kot nekakšni okruški okruškov, kot razvijanje misli, ki v takratni razbohoteni stilizaciji niso našle prostora, predvsem zaradi teoretske preobloženosti. Fragmenti o Palomarju so namreč troedini; v prvem planu so čutne zaznave in sam proces čutenja - nič ni v intelektu, kar ni bilo prej v čutih, ali kako že -, potem je razlaga spoznavnega procesa in čisto na koncu kozmozresnjene. Ena od bolj zabavnih Calvinovih knjig je namreč zbirka vesoljskih odštekanih zgodb Kozmokomične, kakor jih pripoveduje lažnivi vesoljski Krjavelj. Tokrat pa se loteva zadev galaksij in vesoljstva bolj zares, z melanholijo namesto s humorjem, tudi ime junaka je povzeto po znamenitem teleskopu in opazovalnici.

Palomar je čisto zaresna knjiga, nič kaj ironična, kot da bi introvertiranec opazoval temeljne predpostavke svojega lastnega védenja, vse pa z namero, da bo mišljenje postavil na nove temelje, da se bo kar se le da široko ognil vsemu odvečnemu, pogojenemu, apriornemu, vsem predsodkom, vsemu zunanjemu znanju. In se nam potem zdi, da se bližamo suhi racionalnosti kakšne znanstvene ali filozofične razprave, tudi oznake poglavij so takšne, razpravaške. Hkrati gre za strahovit zagovor partikularnosti, ki se zaveda, da je vsako opuščanje metode v hipu, ko hočemo stvari samo malo bolj logično kot zgolj naključno povedati, že zametek neke drugačne, pa vendar metodologije. Vse bi lahko učinkovalo suho in celo suhoparno, če se ne bi osnov epistemologije lotil možak, ki je nedvomno jezikovni mojster. Zato nam potem ob Palomarjevih poskusih, da bi nehal misliti, da bi odmislil sebe, ali pa, nasprotno, da bi odmislil vse razen sebe, ob poskusih, ki so kljub vsemu malo tudi osmešeni, kar naenkrat butajo pred očmi skoraj manieristični zapiski: o gekonovih nožicah, jatah škorcev, posamičnosti vala nasproti vzvalovanemu morju, popisi izletov v mesarijo, sirarno (pariško!), zenovski tempelj s kamni med šodrom, na območje srednjeameriških ostalin in podobno. Zapisi, rahlo zablokirani v svoji umirjenosti, pa vendar vrhunsko izpisani fragmenti, ki Calvina utrjujejo na mestu enega vidnejših prozaistov zadnje četrtine stoletja. Njegovo nihanje v stilu, preizkušanje v različnih formah, njegova apriorna nerazpoznavnost - ki je zaščitni znak - samo potrjujejo, da je bival, in to lagodno, v različnih jezikih, v različnih stilizacijah, v različnih govornih legah, in je Palomar od vsega prevedenega doslej samo najbližje teorijam o naravi in dometu zavesti.