Joža Mahnič: Sence in luči z moje poti

Spomini in zapisi nedavno preminulega velikana slovenske kulture.

Leksikoni o njem beležijo, da je bil predsednik Slovenske matice, ravnatelj Slovanske knjižnice, tri desetletja gimnazijski profesor in največji poznavalec Župančiča. Molčijo pa, da je bil erudit, ki ga je partijski režim sistematično marginaliziral. Takih je bilo sicer veliko, toda Mahnič se je upiral usodi z bivanjem »popoldanskega intelektualca«, ko je po končanih službah zaživel v prostosti študija in pustil za seboj številna dela. Bil je katolik in svobodomislec, že l. 1939 je tako objavil članek, v katerem je obsodil pakt Molotov-Ribbentrop, in po okupaciji kajpak ostal daleč od ovaduhov in domobranstva, a tudi zadržan do komunistične dominacije partizanstva. Kaj ne bi, ko je že pred vojno prebiral Gidovo »Vrnitev iz ZSSR«, polno opisov stalinske strahovlade.

Profesor Mahnič je bil predstavnik redkega tipa radovednih intelektualcev. Leta je hodil po službi na dom Župančičevih, da bi tam proučeval skrito življenje velikega barda; razkril je identiteto skrivnostne dame, ki ji je pesnik posvetil svoje prve pesmi. Brskal je po rokopisih od Vodnika naprej in najdeval dragocena dela, ki bi brez njega ostala za vedno pozabljena.

V spominih prikazuje duh časa od tridesetih let naprej, številne osebnosti, s katerimi se je srečeval, tudi svoje dijake, katerih talente je zaznaval že kot učitelj; eden njih je kazal kiparsko vokacijo z rezljanjem figuric iz šolske krede. Med dijaki je sicer slovel kot odličen profesor in kot edini doktor znanosti (doktoriral že l. 1949), ki je poučeval na gimnaziji v začetku sedemdesetih.

Skratka, blago ironični spomini moža, ki je živel za to, da bi poučeval in proučeval.