Deklica in smrt

Jebeš švicarsko nevtralnost, si je verjetno rekel Roman Polanski, ko so ga prijeli v Švici. Ali pa: zdaj nisi več varen niti v Švici! Ali pa: Švicarji zlata, ki so ga nacisti med II. svetovno vojno zaplenili Judom in ga potem spravili v švicarske sefe, niso hoteli vrniti Judom, ampak so ga raje perfidno skrivali in varovali, mene pa so takoj voljni izročiti Ameriki! Ali pa: dolga je roka Amerike! Ali pa: Amerika je tudi pod Obamo še vedno le Amerika - počne, kar hoče! In Švica je njena najnovejša marioneta! Tudi drugi so bili šokirani, zgroženi, zaprepadeni, ogorčeni, predvsem Poljaki in Francozi. Ne brez razloga: Polanski ima namreč francosko in poljsko državljanstvo. Zgroženi so bili tako filmarji kot politiki. Celo Nicolas Sarkozy. Vsi so se dvignili, poleteli so prostesti in peticije, Poljska in Francija sta sklenili koalicijo, pisali so ameriški zunanji ministrici Hillary Clinton - zadišalo je po vojni. Švicarji so sporočili le: »Američani čvrsto verjamejo, da je aretacija gospoda Polanskega nujna. Odločitev je njihova. Švica je le država, v kateri policija funkcionira in v kateri vse ljudi obravnavamo enako.« To, da so Polanskega prijeli na zahtevo Amerike, se je zdelo vsem nezaslišano in nepojmljivo. Polanski se je verjetno počutil kot član al-Kajde, ki so ga ameriški agenti ali pa ameriški kooperanti ugrabili in ki je zdaj na tem, da ga po hitrem postopku prepeljejo na »črno lokacijo«, saj veste, na mučenje v kako tretjo državo. Iskreno rečeno, ne bo treba - Švica je kar sama prevzela vlogo »črne lokacije«. Roman Polanski, ki mu zdaj grozi izročitev Ameriki, je videl že boljše čase. In slabše.
Ljudje, ki so se v šestdesetih vračali iz Jugoslavije, so vedno rekli: Ne boste verjeli, kaj se mi je zgodilo! Grem po cesti in nimam ure, pa vprašam nekega mimoidočega, koliko je ura. Tip mi pove. Vau, zdi se mi znan. Še enkrat ga pogledam - in uganite, kdo je bil to: Orson Welles! V šestdesetih in tudi kasneje je bila Jugoslavija polna ljudi, ki jim je Orson Welles povedal, koliko je ura. Mnogim se je prikazal. Ni čudno - igral je v mnogih filmih, ki so jih tedaj tuji producenti snemali v Jugoslaviji. Mnogim se je itak zdelo, da je po malem Jugoslovan, da je Titov prijatelj, da podpira bratstvo in enotnost in da nas razume. V resnici je le bežal pred Ameriko, ki ga je dala na črni spisek. Podobno zgodbo so pripovedovali tisti, ki so se v osemdesetih in kasneje vračali iz Pariza. Grem po cesti, nimam ure, vprašam nekega mimoidočega, koliko je ura, pove mi, zdi se mi znan, še enkrat ga pogledam - in uganite, kdo je bil to: Roman Polanski! Mnogim se je prikazal. Polanski je izgledal kot pariška turistična atrakcija. Najprej si pogledamo Eifflov stolp - in takoj zatem Polanskega. Vsi so imeli občutek, da je tam zaradi njih, del kulturno-zgodovinske ponudbe. V resnici je le bežal pred Ameriko, ki ga je dala na črni spisek. In na tiralico. Hja, Polanski je bil prepoznaven. Totalno prepoznaven. A po drugi strani - naredil je vse, da bi bil prepoznaven. In česar ni naredil sam, so naredili drugi.

Makartistično sojenje v Los Angelesu

Toda ko so ga prijeli, si je verjetno rekel še nekaj: Niti filmski festivali niso več varni! Prijeli so ga namreč v Zürichu, na mednarodnem filmskem festivalu, kjer mu naj bi podelili nagrado za življenjsko delo. Toda življenje je prišlo za njim. Ali bolje rečeno, za njim je prišlo leto 1977, ko je v Los Angelesu, v vili Jacka Nicholsona na Mulholland Driveu, »zadrogiral«, »alkoholiziral« in »posilil« 13-letno Samantho Gailey, ki naj bi jo fotografiral za francosko revijo Vogue Hommes. Nič, Polanskemu se je zgodila Lolita. Kako to, da je storil to, kar je storil? Je to storil zato, ker je bil v Los Angelesu, v Hollywoodu, v paralelnem svetu, kjer je bilo tedaj, v eksperimentalnih sedemdesetih, vse dovoljeno? Kjer so živeli po svoje, ločeno od tradicionalne morale? Kjer ni bilo greha? Sploh pa, ko je kasneje, po prebegu iz Amerike, v Evropi spal s 15-letno Nastassjo Kinski, ni nihče vpil »posilstvo«. Nihče ga ni preganjal. Nihče ga ni zaprl. Nihče ga ni dal na tiralico. Ne, nihče ni zahteval njegove ekstradicije. Ali pa je ob tistem Nicholsonovem bazenu mislil, da ima blagoslov njene matere, ki ju je pustila sama? Vprašanje kakopak je: kako to, da je mati svojo 13-letno hčerko pustila samo s Polanskim, kontroverznim h'woodskim režiserjem? Kako to, da ni bila zraven? Kako to, da je pustila, da mu je pozirala? Gola? V jacuzziju? Kako to, da se je »diskretno« umaknila? Ameriške mame so svoje hčerke pogosto rinile v Hollywood - na vsak način so hotele, da bi njihove hčerke, pa četudi mladoletne, trinajstletne, uspele. Včasih so zamižale - samo da hči pride k filmu! Raje so zamižale, kot pa da bi »ogrozile« svoje ambicije in hčerkino prihodnost. Kaj je en ilegalni seks s slavo, glamurjem in h'woodskim rajem?
Polanskemu se je leta 1977 zgodil Michael Jackson, le da je Polanski to res storil - in to potem tudi priznal. Toda ko je Samantha razkrila, kaj se je zgodilo, in ko so Polanskega prijeli, je izbruhnil škandal. Ne škandal, ampak vojna - klavnica. Mediji, že itak obsedeni s Polanskim, so poživinili - začeli so ga odirati. To je bila lepa priložnost, da Amerika pozabi na Watergate in Vietnam. Sodnik Laurence J. Rittenband, ki je primer prevzel, pa je začel delati vse, da bi bil bolj slaven od Polanskega. Polanski je leta 1977 padel v stanje zmanjšane prisebnosti, toda takoj za njim je v stanje zmanjšane prisebnosti strmoglavila tudi Amerika. Če hočete videti, kaj se je tedaj dogajalo in zakaj je Polanski sklenil, da bo iz Amerike raje pobegnil, kot pa se prepustil njeni roki pravice, si poglejte odlični dokumentarec Roman Polanski: Wanted and Desired, ki ga je Marina Zenovich snemala pet let. Sodnik Rittenband, ki je ločil Priscillo in Elvisa Presleyja, je zlorabljal svojo moč, zvijal zakone, lomil ustavo, zaslišanja prelevil v show, prirejal tiskovne konference, na katerih je razodeval svoje poteze, za svoje »svetovalce« pa uporabljal kar novinarje. Še več: upošteval je celo mnenje jet-set gospodov, ki jih je srečal med uriniranjem v svojem country klubu.
Rittenband je sojenje prelevil v medijski cirkus, v PR lokomotivo svojega imidža in svoje slave - bolj kot kazenski zakonik in pravica ga je zanimal senzacionalistični spektakel. Vodili so ga mediji, ne pa zakon. Da bi bila mera polna, je priredil celo nekaj povsem nepotrebnih, posiljenih, fiktivnih zaslišanj, to pa zato, da bi potešil apetite medijev. Za publiciteto je bil voljan storiti vse. Ne le da mu je bilo povsem vseeno za Polanskega, ampak mu je bilo povsem vseeno tudi za 13-letno Samantho. Odvetniki, ki so branili Polanskega, so zahtevali, da Rittenbanda izločijo in zamenjajo, kar pa ni bilo nič čudnega - natanko to je zahteval javni tožilec! Rittenband, ki je imel tudi sam spolne izkušnje z mlajšimi puncami, celo najstnicami, je poslal Polanskega za 45 dni v psihiatrično bolnišnico Chino - na opazovanje. Psihiater je ugotovil dvoje: prvič, da je Polanski storil »enkratno napako v presoji«, in drugič, da »družbi ni nevaren«. Ker je Polanski krivdo priznal, so se vse tri strani - javni tožilec, odvetniki Polanskega in odvetniki Samanthe Gailey - pogodili: Polanski bo dobil pogojno kazen, v katero bo vključen tudi čas, ki ga je preživel v priporu in psihiatrični bolnišnici. Sodnik Rittenband se je s tako kaznijo najprej strinjal, toda ko je gledal medijski cirkus, ki ga je ustvaril, je začel koketirati s hujšo, bolj populistično kaznijo - 50 let zapora.
Ker je bilo sojenje neregularno in še najbolj podobno makartističnemu lovu na čarovnice (oh, tipični ameriški impersonaciji stalinističnega montiranega procesa), so odvetniki Polanskega upravičeno domnevali, da tudi kazen, ki jo bo izrekel Rittenband, ne bo niti pravična niti regularna, ampak le rezime ulične histerije. In Polanski je februarja 1978 pobegnil v Francijo. Če upoštevate okoliščine, je bilo to povsem legitimno. Skušal je le preživeti. Kar je leta 2003, ko je Polanski dobil Oskarja za Pianista, poudarila tudi sama Samantha Gailey, zdaj Greimer, poročena, mati treh otrok: »Kdo ne bi zbežal, če bi mu grozilo 50 let zapora, in to od sodnika, ki ga je povsem očitno bolj zanimala njegova reputacija kot pa pravično sojenje ali celo dobrobit žrtve?« V Ameriko se ni več vrnil. Laurence J. Rittenband pa se je junaško in patriotsko zaklel, da bo ostal sodnik, dokler Polanskega ne zaprejo. Polanski je tako postal most wanted. Pedofil! Posiljevalec! Kriminalec! Begunec pred ameriško pravico! In ameriško tožilstvo je nanj stalno prežalo: nastavljali so mu past, v katero pa se ni in ni ujel. Stalno je pazil, kam potuje - držav, ki imajo z Ameriko podpisan sporazum o ekstradiciji, se je sistematično izogibal. Leta 2005, ko je tožil britansko podružnico ameriške revije Vanity Fair, je pričal kar prek video-linka, ker v Britanijo ni smel. Britanci bi ga izročili Ameriki. Ameriško tožilstvo mu je stalno sledilo - ko je kam odpotoval, je skušalo večkrat zrežirati njegovo aretacijo, pa mu ni uspelo. Vedno se je kaj zalomilo ali zakompliciralo - ali pa je Polanski, wanted & desired, še pravi čas izvedel, da mu nastavljajo past in je potovanje odpovedal. V zadnjih dveh letih so mu bili menda že čisto blizu, recimo v Izraelu. Bil je prepoznaven. Preveč prepoznaven.
Da mu past pripravljajo v Švici, ni slutil. Niti tega niso slutili njegovi odvetniki. Le kako bi? Polanski, oče dveh otrok, zdaj že dolgo poročen s francosko igralko in pevko Emmanuelle Seigner, je pogosto zahajal v Švico. Navsezadnje, tam - v Gstaadu - ima celo hišo. Toda ameriško tožilstvo je Švicarje tokrat stisnilo, in to tako zarotniško nepredušno, da Polanskega ni mogel nihče posvariti, da prihaja v past. Kako to, da so se Švicarji kar naenkrat prelevili v take »legaliste«? Kako to, da se je Švica kar naenkrat prelevila v državo, »v kateri policija funkcionira in v kateri vse ljudi obravnavamo enako?« Kako to, da se je Švica kar naenkrat uklonila in priklonila Ameriki? Njegovi odvetniki pravijo, da je šlo za tajno kupčijo, vezano trgovino, ali bolje rečeno: švicarsko pravosodje naj bi se z aretacijo Polanskega ameriškemu pravosodju odkupilo za delikte švicarske banke UBS, ki je ameriškim bogatašem odpirala tajne račune, na katere so potem spravljali neobdavčeni denar. Ameriško in švicarsko pravosodje sta si bila zaradi tega dolgo v laseh - in aretacija Polanskega naj bi vročo kri ohladila in odnose normalizirala. Sodnik Rittenband tega ni dočakal: leta 1993 je umrl.

Pokol na Beverly Hillsu

Ironično, malone absurdno je, da so človeka, ki je živel za film, ki je postal filmska legenda in filmski klasik, ki je nastopal kot sinonim za film in ki je v film investiral vse svoje emocije in vso svojo patologijo, pokopali prav filmi. Pa ne le zato, ker so ga prijeli na filmskem festivalu. Roman Polanski se je rodil 18. avgusta 1933 v Parizu, kjer je preživel prva tri leta. Potem se je s staršema preselil na Poljsko, kjer je dočakal začetek II. svetovne vojne in nacističnega Holokavsta. Videl je, kako so nacisti posilili njegovo mamo in kako so jo odpeljali v plinsko celico. Večina njegovega sorodstva je končala v nacističnih krematorijih. Veliko »imaginarnih« prijateljev je potreboval, da je preživel to grozo. In seveda, najti je moral paralelni svet, v katerem bi lahko prebavljal, predeloval in razreševal svoje travme, tesnobe in strahove. Ta paralelni svet je našel v filmih. Njegovi prvi trije filmi, Nož v vodi, Gnus in Slepa ulica, posneti med letoma 1962 in 1966, so bili briljantne študije človeške psihopatologije - nelagodja, mizantropije, romantične obsedenosti, notranjega izgorevanja, moraste napetosti, odvratne depresivnosti, mentalnega razpadanja, guignolske groze, gotskega terorja, tihe psihoze, morbidne osamljenosti, seksualne nespečnosti in nezaupanja v medčloveške odnose, ki so kar klicali po razrešitvi v freudovskem purgatoriju.
Vsi trije »šokerji«, prešpikani s tipično evropsko senzibilnostjo, so postali takojšnje klasike. In kritiki so na ves glas slavili novega auteurja. Polanski je postal globalni trademark. Tako kot Godard, Truffaut, Resnais, Wajda, Forman, Menzel, Pasolini, Bergman, Fellini in Antonioni. Tudi v Ameriki so ga slavili. Še več: mladi Američani, otroci novih vibracij, ki so jih prinesla šestdeseta, so sanjarili o tem, da bi postali Roman Polanski. Recimo: Claude Hooper Bukowski, glavni junak mjuzikla Lasje, ki je štartal leta 1967, ko je Polanski posnel Ples vampirjev, parodijo svojih strahov in kvazinacističnih pošasti, ki ljudem pijejo kri. V štiklu »Manchester England«, ki krasi Lase (in ki slavi Evropo, evropsko »groovy« senzibilnost), namreč slišimo, da bi se Claude rad skril v filme in da se pretvarja, da je Fellini, Antonioni in Roman Polanski. Ples vampirjev je bil njegov prvi h'woodski film, toda posnel ga je v Evropi.
Naslednje leto se je izkrcal v Ameriki - in posnel Rosemaryjinega otroka, neogotski šoker, v katerem je Rosemary impregniral Satan. Jasno, Satanu jo je prodal njen mož, neuspešni igralec. In satanistični sekti je njeno vagino prodal prav zato, ker mu je v zameno obljubila filmske vloge, kariero, slavo in ameriški sen. Diskretno se umakne - in svojo ženo pusti samo s Satanom. Če hočeš uspeti, se moraš skorumpirati in prostituirati. »Omogočili so mu uspeh, on pa jim je obljubil najinega otroka,« dahne Rosemary, ki obenem ugotovi, da vse to niso le sanje, ampak realnost. »Bog je mrtev! Satan živi!« Šoker Rosemaryjin otrok, ki ga je Polanski posnel v newyorškem stanovanjskem kompleksu Dakota, v katerem je bil leta 1980 umorjen John Lennon, je postal orjaški hit. Ameriko je dobesedno obsedel - tako kot Polanski, ki se je takoj zatem poročil s Sharon Tate, mlado h'woodsko zvezdnico, »bolj ameriško od napalma«, kot pravi Julie Burchill, junakinjo Plesa vampirjev, v katerem je plesal tudi sam.
Hollywood je bil ultimativni paralelni svet, še toliko bolj, ker je Polanski - fant iz komunistične Poljske - tja prišel v izjemnem času, v času ekscesa in revolucije, v času seksa, drog in rokenrola, v času, ko je bilo vse v premeni, v času razpadanja stare morale in starih vrednot, v času, ko je Hollywood snemal evropske filme, ko so se stari h'woodski tajkuni umaknili in ko so studie prevzeli mlajši, bolj prožni, bolj liberalni ljudje, v času, ko so vsi iskali debitante z vizijo, ko je Črne panterje sponzoriral producent Bert Schneider in ko so Henryju Jaglomu denar za snemanje protivojnega filma Sledi dali h'woodski dentisti in plastični kirurgi, v času, ko scenaristu Diplomiranca sploh ni bilo treba sleči pižame, ko so magnati kupovali h'woodske studie, da bi lahko več fukali, ko je v direktorskih pisarnah h'woodskih studiev dišalo po marihuani in ko je bilo vse tako divje, intenzivno, stresno, eksperimentalno, nepredvidljivo in infarktno, da sta Warren Beatty in Jack Nicholson resno razmišljala, da bi štipendirala študenta medicine, ki bi potem skrbel izključno za njiju, 24 ur na dan, v času, ko so bili vsi tako zadeti, da ni bilo jasno, kdo natanko je sploh napisal Gole v sedlu in kdo jih je v resnici režiral, ko je Jack Nicholson pokadil toliko džointov, da mu je to upočasnilo slog igre, ko je William Friedkin streljal, da bi motiviral igralce, ko so dilerji kokain prvič videli v filmih, ko sta vsem premosorazmerno rasla ego in negotovost in ko je bilo čudno, da so sploh posneli kak film, potemtakem v času, ko so vsi mislili, da se ne bodo nikoli postarali, a potem ugotovili, da svojim očetom ne bodo nikoli zbežali in da bodo svojo h'woodsko asimilacijo drago plačali.
Tudi Polanski se je do leta 1969 že dobro asimiliral. Sredi avgusta se je odvrtel Woodstock, epski rock koncert, veliki pozdrav miru, ljubezni in razširjeni zavesti, himna novi dobi, novim vrednotam in novi kontrakulturni naciji, toda 6. decembra je bilo vsega konec - na koncertu v Altamontu je varnostnik, sicer član motoristične tolpe Hell's Angels, ob rokenrolanju Rollingov do smrti zabodel temnopoltega fana, osemnajstletnega Mereditha Hunterja, v stampedu pa so potem umrli še trije fani. No, v resnici je bilo vsega konec že pred Woodstockom, 9. avgusta, ko je tolpa Charlesa Mansona v Los Angelesu - v vili, bazirani v kanjonu nad Beverly Hillsom - brutalno zadavila, poklala in zmasakrirala Sharon Tate (v osmem mesecu nosečnosti), tri njene prijatelje in fanta, ki je prišel na obisk k oskrbniku vile. Vsi so obležali med bazeni krvi. Na vratih je pisalo: »Svinja«. Polanski je bil medtem v Evropi, toda ko se je vrnil, so ga takoj poligrafirali, mediji pa so vreščali, da je bil vpleten v pokol, da je za satanistični ritual in da sta bila s Sharon satanista. V dokaz so priložili Rosemaryjinega otroka, obenem pa poudarjali, da je Polanski že v svojih filmih pokazal, česa vse je sposoben. Špekulacije, kdo da je morilec, so kar deževale: mafija, poljska tajna policija ipd., dokler niso na ranču Spahn, kjer so v dvajsetih snemali kavbojske filme, prijeli »hipijevsko« Družino in njenega karizmatičnega profeta, Charlesa Mansona, samozvanega Jezusa Kristusa, nepismenega tatu, dilerja in zvodnika, ki je pol življenja preždel v poboljševalnicah in arestih, preostanek pa med versko blaznimi tetami in sadističnimi strici, zdaj budist, zdaj scientolog, zdaj armagedonski profet, vedno pa paranoidni manipulator, obseden z mesijanskimi vizijami, rasnimi vojnami in Beatlesi.

Slepa ulica

Toliko publicitete ni dobilo še nobeno ameriško sojenje. Bilo je najdaljše in najdražje do tedaj, porota je bila sekvestrirana 225 dni, transkript sojenja pa je štel 31.716 strani. Manson je filozofiral in poziral, njegove Amazonke pa so vpile, da je nedolžen. Kot Jezus. Obsodili so ga na smrt, toda kazen so potem spremenili v dosmrtni zapor. Mansona je bilo nemogoče ubiti. A po drugi strani - ni bil človek, ampak ideja, koncept, metafora, sociopatski relikt šestdesetih, ki se mu v ameriški sen in h'woodski paralelni svet ni uspelo asimilirati. Ironija je le v tem, da bi lahko policija, kot pravi Paul Krassner, pokol preprečila. Manson je bil namreč tedaj že dve leti pogojno na prostosti - in policija ga je imela stalno pod kontrolo, zato je tudi vedela, da se na ranču Spahn kopičijo droge, jeza, bojna atmosfera in orožje, toda ker je mislila, da Manson pripravlja napad na Črne panterje, ga je pustila pri miru.
Polanski se je po pokolu, sojenju, histeriji puritanske Amerike in medijskem linču, ki ga je skoraj ubil, skril v filme. Najprej je posnel Macbetha, brutalno verzijo Shakespearove tragedije, pravo orgijo nasilja, dekadence, maščevanja, klanja, gorja, odiranj, destrukcije in krvi, ki naj bi ga katarzično očistili in mentalno resetirali, potem pa še razpuščeni, kaotični, zmedeni, zasopli Kaj, ki je povsem propadel in v katerem so vsi videli dokaz, da je s Polanskim konec in da je preprosto kolapsnil. Da bi si misli uredil, je sklenil, da posname žanrski film - nič ti misli ne uredi bolj kot žanrski film. Ven je prišla Kitajska četrt, eden izmed najboljših h'woodskih filmov vseh časov, v katerem privatni detektiv Jake Gittes (Jack Nicholson) ugotovi dvoje: prvič, da pod navidez vsakdanjo masko citronskega Los Angelesa vrejo masivne zarote, politična korupcija, pohlep kataklizmičnih dimenzij, moralni razkroj, fašistoidna degeneriranost in paranoja, in drugič, da je Noah Cross, pohlepni in avtokratski magnat, »founding father« Los Angelesa, impregniral svojo lastno hčerko, tako da je zdaj njeni hčerki oče in ded. »Ljudje, ki se v pravem času znajdejo na pravem kraju, so sposobni vsega!«
Kitajska četrt je bila produkt režiserja, ki je potreboval hit, produkt režiserja, ki je dospel do svojega srca teme, do roba Amerike, na konec Zahoda, produkt mentalne kataklizme, ki je iskala red - produkt režiserja, ki je moral po kaosu svoje misli urediti. Nič, to je bil čas, ko so najboljše ameriške filme o Ameriki posneli evropski režiserji: John Schlesinger (Polnočni kavboj), John Boorman (Odrešitev), Richard Lester (Petulia), Michelangelo Antonioni (Kota Zabriskie), Miloš Forman (Let nad kukavičjim gnezdom) in Polanski, ki je štiri leta kasneje iz Amerike pobegnil.
V dokumentarcu Roman Polanski: Wanted and Desired lahko Polanskega vidite le v arhivskih posnetkih, recimo v intervjuju s Cliveom Jamesom, ki nenehno dreza v njegovo seksualno življenje. Polanski ga srepo vpraša: »Se vam ne zdi, da je bilo moje življenje več kot le odnosi z mlajšimi ženskami?« Tudi Samanthi Gailey, ki je že pred leti rekla, da mu vse odpušča in da je proti temu, da ga zaprejo, so senzacionalistični mediji, sodišča, kultura slave in histerija puritanske Amerike pokvarili življenje: »Iskreno rečeno, vsa tista publiciteta je bila tako travmatična, da to, kar mi je naredil Polanski, v primerjavi z njo kar zbledi.« Še več: »Včasih imam občutek, da so oba obsodili na dosmrtno ječo.«
Vprašanje je le: kaj bodo naredili s Polanskim? Ga bodo izročili Ameriki? To bi bila huda napaka in popolna kršitev pravnih standardov: če namreč sodimo po odzivih na njegovo aretacijo, potem je Amerika še vedno pod vtisom sojenja iz leta 1977, kar pomeni, da sojenje spet ne bi bilo pravično in regularno. A po drugi strani - če je bila kazen taka, kot so se izvirno pogodile vse vpletene strani, potem je kazen že odslužil. To, da je pobegnil, pa je za Ameriko le dobro, ne - v Ameriko se ni več mogel vrniti, tako da so lahko mame vrata spet odprle in svoje hčerke spet poslale v Hollywood. Med zvezde. Je pa res, da nam je dala ameriška zahteva po aretaciji in ekstradiciji Romana Polanskega, ki je v Ameriki wanted, v Evropi pa desired, dobro idejo: morda je res napočil čas, da v Zürich pod pretvezo podelitve nagrade za življenjsko delo zmamijo Busha, ga primejo in izročijo Haagu. Posilil je Afganistan in Irak. Nekonsenzualno.