Skrivnost

zadržan

Hannina odločitev.

Gotovo poznate zgodbo o tem, kako so Danci med II. svetovno vojno reševali Jude, jih skrivali pred nacisti in jih skrivaj množično tihotapili na Švedsko, kjer so bili varni - Švedska je bila nevtralna. In ko so se vsi ti Judje po vojni vrnili na Dansko, so vse svoje imetje našli nedotaknjeno. Francija ni bila Danska. Niti Švedska. Iz Francije so Jude »tihotapili« naravnost v Auschwitz. Skrivnost, posneta po avtobiografskem romanu francoskega psihoanalitika Philippa Grimberta, se začne leta 1955, jasno, v Franciji, kjer malega Françoisa mučijo čudne sanje, medtem ko se njegova starša, Patrick Bruel & Cécile De France, utapljata v športu, v špartanski skrbi za svoji atletski telesi. Ko ju na hitro pogledate, izgledata kot častilca arijskih idealov. Sta med vojno kolaborirala z nacisti? Sta ovajala Jude? Sta vichyjevska antisemita, ki še vedno telovadita? Saj veste, avtomatično, iz navade, refleksno. Ne, au contraire: François ugotovi, da so v resnici Judje, da je bil njegov oče prej že enkrat poročen in da je imel polbrata. In da to skrivajo. In da to še zdaleč ni edina skrivnost, ki jo skrivajo. In da imajo kopico razlogov, da vse te družinske »travme« skrivajo. Tudi priimek Grimberg so spremenili v Grimbert, da ne bi koga »izzivali«. Toda da bi dešifriral vse družinske skrivnosti, mora odrasti in dozoreti, zato se film seli iz obdobja v obdobje, iz flashbacka v flashback, iz mladosti v starost (Mathieu Amalric), iz skrivnosti v skrivnost, kar ga - ob razkrivaškem pripovedovanju njegove tete (Julie Depardieu) - potegne daleč nazaj, v čas pred svojim rojstvom, v leto 1942, ko je Francija okupirana, ko Vichy kolaborira s Hitlerjem, ko Jude množično internirajo in ko je njegov oče poročen z drugo žensko (Ludivine Sagnier), s katero pa imata povsem ločeni mnenji o svojem judovstvu: Maxime meni, da bi morala svoje judovstvo zatajiti in se čim bolj asimilirati, Hannah pa meni, da bi morala svoje judovstvo slaviti. Njeni altruistični komplikaciji dodajte njegove prešuštne aspiracije, pa dobite avtodestruktivno situacijo, ki jo vrtinec zgodovine spremeni v tragedijo, od katere po vojni ostanejo le še nihilistične sledi »travm« in »skrivnosti«. Skrivnost, ki izgleda kot remiks Sophiejine odločitve in Skritega, je posneta tako nerodno samoumevno, da lahko pri nepozornem gledalcu pusti vtis, da so si Judje med II. svetovno vojno sami zakomplicirali življenje. Ne brez razloga. Skrivnost skuša namreč francoski antisemitizem in kolaboriranje z nacisti prevesti v intimo »prestižnega« filma, toda ven pade le potrdilo, da je Holokavst postal chic. Holokavst je postal pribežališče utrujenih, dehidriranih auteurjev, ki so se - tako kot nekoč slavni, cenjeni in urgentni Claude Miller - izgubili in ki zdaj v Holokavstu vidijo svojo »fontano mladosti«, svoj Red Bull, pač nekaj, kar jih bo regeneriralo in vrnilo na zemljevid. Nekaj perverznega je v njihovi ambiciji - v njihovi mazohistični identifikaciji z žrtvami Holokavsta. Ko gledate Skrivnost, ki vključuje tudi arhivske posnetke iz nacističnih lagerjev smrti, imate občutek, da vam hoče Miller reči: glejte, tako trpim kot žrtve Holokavsta! Kar je seveda hudo pretiravanje. Še več - to je trivializacija Holokavsta. In obenem emocionalno izsiljevanje. Auteur, ki misli, da je groza njegove ovenelosti primerljiva z neizrekljivo grozo Holokavsta, bi moral snemati intervjuje z ljudmi, ki so gledali njegove zadnje filme (ali pa, še bolje, z ljudmi, ki zanj še niso slišali), ne pa filmov o Holokavstu.
(Kinodvor, art angažmaji)