Sirota

Bu!

Siroto, psihotriler s twistom, vrednim Barve noči, je sicer posnel Španec, Jaume Collet-Serra, avtor Hiše voščenih figur, toda to ni h'woodski rimejk španskega šokerja Sirotišnica, ampak h'woodski original, ki svari: ne posvajajte otrok iz nekdanjih komunističnih dežel! Lahko da so Esther! Devetletna Esther (Isabelle Fuhrman), ki jo posvojita Kate (Vera Farmiga) in arhitekt John (Peter Sarsgaard), zakonca iz Connecticuta, izgleda angelsko - ljubka, inteligentna, artikulirana, vesela, družabna in vljudna, prava princesa iz Rusije, ki presenetljivo dobro govori angleško. In ki potrebuje le malce razumevanja. Ve, kaj je to »fuk«. Klavir igra kot Čajkovski. In seveda, njena starša sta menda zgorela. Ko je nihče ne vidi, gleda kot »angelski« Macaulay Culkin v Pridnem sinku. Ali pa kot »angelski« Damien v Prerokbi. Ni sicer nujno, da ima na glavi tri šestice, toda kmalu postane jasno, da je sklenila, da bo v tej fini družini edinka. Ne, Esther ni edinka - Kate in John sta imela namreč dva otroka že od prej, toda ko je tretji umrl pri porodu, sta bila tako žalostna in potrta in zlomljena in razočarana, da sta posvojila Esther. In v tem je problem: ko so bogataši žalostni, si kupijo otroka. Ko jih zgrabi depresija, gredo v šoping. Esther pride kot groteskna kazen za ljudi, ki so od svojih privilegijev tako zblojeni in tako odtujeni, da v ljudeh vidijo le še stvari, le še produkte, le še modne dodatke. Škoda le, da Kate ne igra Angelina Jolie. Ali pa Madonna.