G.I. Joe - Vzpon kobre

Invazija nanomitov.

Se še spomnite famozne spletne peticije, s katero so skušali Uweju Bollu preprečiti, da bi še naprej režiral filme. Ali bolje rečeno - da bi še naprej uničeval stripe in video igrice, po katerih snema filme. Bloodrayne in take reči. Fani teh stripov in igric so ga imeli preprosto dovolj. Uwe, spokaj! Nimaš pojma! Nisi na nivoju! Ko to berete, je Stephen Sommers verjetno že mrtev. Sommers je namreč posnel epos G.I. Joe - Vzpon kobre. Jasno, G.I. Joe - Vzpon kobre je ekranizacija video igrice. Film je stal 170 milijonov dolarjev, izgleda pa tako, kot da bi ga posnel Uwe Boll. Kar pomeni, da sploh ne izgleda tako, kot da je posnet po video igrici G.I. Joe - Vzpon kobre, ampak - oh, po stotih drugih filmih. Vojna zvezd, Možje X in Top Gun so le prve asociacije, ki pa se množijo s hitrostjo Transformerjev - heh, drugih, ne prvih. Najprej izvemo, da je neko globalno podjetje razvilo ultimativno orožje za množično uničevanje - neke sorte nanorobote, ki tarčo dobesedno požrejo. Od tanka, ki ga zadenejo s tem orožjem, ne ostane nič. Če bi s tem orožjem zadeli New York (ali pa Teheran, oh, ali pa Pjongjang), ne bi od njega ostalo nič. V dokaz priložijo simulacijo te nanomitske izničitve. Potem na sceno stopijo teroristi, ki se stegujejo po tem orožju in ki jih vodi Sienna Miller (usnje, sončna očala), narečni tajkun (Christopher Eccleston), ki hoče »unificirati« svet, multinacionalna enota komandosov (»G.I. Joe«), ki jih vodi general Hawk (»Znanje je pol bitke!«), Eifflov stolp, ki se sesede kot Svetovni trgovinski center, in laserski nindža-fu, ki je tako patriotsko dolgočasen kot lepote nanotehnologije. Težko boste našli film, v katerem vsi izgledajo kot igrače, ki so zbežale iz diska.