Philip Roth: Ameriška pastorala

+ + + + +

Zarez v zloščeno bleščavo podobo

Roth je eden prepoznavnih ameriških pripovednikov, ime iz čakalnice na Nobelovo nagrado. Večina njegovega opusa je detabuizacijska, od zgodnjih del, v katerih je prepletal živahno erotično in samoerotično delovanje, povezano z občutki krivde. Ob tem je svoje osebe vedno umestil v po rezoniranju izstopajočo judovsko skupnost, osmišljal njeno mehčanje v talilnem loncu in analiziral probleme pripadnikov občestvu pri samoosmišljanju, tudi ob pomoči takrat razpasene psihoanalize in populistične psihiatrije. Roth, čeprav mu ne manjka samoironije in zajedljivosti, kritičnosti in provokativnosti, pravijo, da se je napajal tudi pri stoječem komediantu Larryju Bruceu, ves čas na meji škandala, na obeh straneh meje, je malce zresnjena varianta kakšnega Woodyja Allena. Oba rešetata težave z odnosi, ženskami, seksualnostjo, vzgojo in vrednostnim sistemom staršev, nekako v stilu: bili smo deležni dobre vzgoje in izobrazbe in zdaj se hudo matramo, da bi se tega znebili.

Ameriška pastorala sodi v Zuckermannov del opusa, poimenovan po pripovedovalcu, ki je skoraj avktorialen, vseveden rekonstruktor, njegov tokratni objekt pa je življenje športnika in poslovneža judovskega rodu, zaradi skoraj nordijskega videza imenovanega Šved, zgleda in nekakšne zgodbe o uspehu, ki namesto svojim sanjam sledi sanjam svojih staršev. Očeta rokavičarja, sina rokavičarjev, in so potem blazni traktati o nekdaj in danes, o odnosu do dela in o nekdanji strpnosti med socialnimi sloji v Newarku, o kožah in usnju, šivih, da bi se bolj pokazalo breme tradicije vizavi današnje devastacije mesta po rasnih neredih, ki so ga opustošili. Pastorala je sicer bukoličen žanr, namenjen opisovanju idile, ki naj bi jo človek užival v sozvenu z naravo, tako že od Starih postavljena nasproti urbanemu in modernemu, in Švedov umik na varno, ženin pa v govedorejo, pokaže zobe. Časa ni mogoče ustaviti in otroci postanejo hitro, presenetljivo hitro bistveno hujši od tistih, pred katerimi so jih ves čas svarili. Roth se v tem obsežnem in z močnimi epizodami prepredenem romanu loti posledic vietnamske vojne, predvsem tistega miselnega preloma, ko fantje, še bolj pa njihova dekleta doma, drugače od veteranov iz vojne prej, svetovne, kar naenkrat niso več vedeli, za kaj in koga se borijo in padajo, vse pa je izpisano silovito in z nekaj izrazito drastičnimi in verističnimi preobrati. Švedova deziluzija, ko ga v - kljub vsemu nekoliko ohlapnem - zadnjem delu prav s silovitostjo grške tragedije usoda in potlačeno lopneta po glavi, je totalna in radikalna, Pastorala, nagrajena s Pulitzerjevo nagrado, pa eno velikih sodobnih del, ki mu kljub časovnemu odmiku, zasnutek iz leta 1972 je izšel četrt stoletja kasneje, niti današnja globalna situacija ne more nič vzeti. Nasprotno; žal samo potrjuje njegovo aktualnost.