Jean le Rond D'Alembert in Denis Diderot: Uvod v enciklopedijo

Bizarno delo o sloviti Enciklopediji, ki je izhajala v Parizu sredi 18. stoletja.

Namreč izdati prevod uvoda v knjigo, ne pa same knjige. Sama Enciklopedija, ki jo je spisalo desetine učenjakov (Diderot, Voltaire, Rousseau etc.) je v svojem času pomenila zmago razuma, saj ni priznavala apriorne avtoritete cerkvene, državne in univerzitetnih oblasti. Ni ti treba vnaprej verjeti, o vsem lahko misliš in na podlagi znanj in sklepanj sam prideš do spoznanj.

Zakaj se torej po dobrih treh stoletjih vračati k uvodu v knjigo? Sam uvod prinese okvir razsvetljenstva, hkrati pa je k prevodu dodan še članek Tzvetana Todorova, ki aktualizira Enciklopedijo. Zastavlja si vprašanja, kaj bi stari enciklopedisti povedali o naši sedanjosti, če bi bivali med nami. Seveda ne dobesedno, ampak poskuša misliti zdajšnjost s koncepti razsvetljenstva.

Torej vednost, ki nam jo prinašajo mediji, oglaševanje, ki nam diktira vzorce bivanja, svetost v laični družbi, vlada in parlament, ki izrekata resnice, zatajena univerzalnost človekovih pravic et simile.

Ekstremni zgled zahteve razsvetljenstva: »Nekaterim je sveto njihovo delo, drugim dopust, tretjim otroci, četrtim religija ... Toda nobena institucija, noben predmet nista sveta: vse je mogoče kritizirati. Celo dogodki, ki v francoski družbi izzovejo enoglasno vrednostno sodbo, recimo genocid nad Judi ali francosko odporništvo v drugi svetovni vojni, v javnem prostoru nimajo značaja svetega. Če naj vednost napreduje, se ne sme zadevati na prepovedane cone, sveto pa je ravno tisto, česar se nimamo pravice dotikati.«

Knjiga torej, ki bi jo moral prebrati vsak intelektualec, da bi se prek nje ovedel svojih skritih predsodkov.