Terorizem normalnih ljudi

Dr. Mark Burgess je socialni psiholog, ki se ukvarja predvsem z ustvarjalnostjo, zato je morda nekoliko presenetljivo, da je kar nekaj let posvetil raziskovanju terorističnih skupin na Severnem Irskem. Leta 2002 je intervjuval nekdanjega člana teroristične Irske republikanske armade (IRA), ki je želel svoje izkušnje s tem, kaj pomeni biti aktiven udeleženec pri nasilnih dejanjih, zaupati psihologu. Intervju je prerasel v večletno sodelovanje z uporniki na obeh straneh, člani organizacij IRA in UVF (Ulster volunteer force), ki imata danes, kljub mirnemu obdobju, na Severnem Irskem še vedno vzpostavljeno strukturo, pripravljeno na morebitne nove izbruhe nasilja. Burgess je zdaj sodelavec mirovne fundacije, ki skrbi za žrtve terorističnih napadov na londonsko podzemno železnico, prejšnji teden pa je v Ljubljani na festivalu avtizma predaval o ustvarjalnosti, ujeti med redom in kaosom.

Z raziskavo na Severnem Irskem ste potrdili, da terorizem ni dejanje sociopatov in psihopatov, ampak gre pri njem za precej kompleksne razloge »normalnih« ljudi.

> Res je, ugotovil sem, da gre večinoma za povsem normalne ljudi v nenormalnih razmerah, ki so se znašli v situaciji, kjer so morali ustaviti svoje življenje in se odločiti, kaj bodo storili. Ljudje, s katerimi sem govoril, so bili starejši, torej so doživeli Irsko v mirnem in nemirnem obdobju, a Irska je postala nemirna zaradi njihovega delovanja, saj so bili oni tisti, ki so spodbudili nasilje. Povsem druga zgodba so tisti, ki so bili rojeni v 80. letih, saj so se v kulturo nasilja rodili in jim ni bilo treba razmišljati, kaj bodo naredili; sistem in struktura nasilnega delovanja sta bila že vzpostavljena. Za mlade fante v nekaterih skupnostih je pridružitev teroristični organizaciji postala ritual odraščanja. Zanimali so me torej starejši ljudje, ki so začeli to nasilje.

Vaše ugotovitve se zdijo povsem v nasprotju s prevladujočimi teorijami o razlogih za terorizem.

> V psihologiji in znanosti nasploh si želimo prevzeti postopke »trdih« znanosti, torej postopke, kakršne uporabljajo v fiziki: dogodek A bo nedvomno povzročil dogodek B. Če spustim pisalo, bo to padlo na tla, ker tako na Zemlji mora biti po zakonu težnosti. Ampak družbeno življenje ne deluje tako. V preteklosti smo na terorizem gledali skozi dve konkurenčni teoriji: prva je ta, da gre pri terorizmu za individualne razloge, za osebnostno patologijo, ki vodi v nasilna dejanja in je zato ne moremo nadzorovati, da gre za sociopate z izjemno agresivnimi težnjami. To nam omogoča, da te ljudi označimo za drugačne od nas in jih zato lahko samo odstranimo, tako kot bi to storili s tumorjem. Druga perspektiva pravi, da je nekaj narobe z razmerami, v katerih ti ljudje živijo, da jih je okolje naredilo nasilne, torej moramo popraviti njihovo okolje. Zame obe teoriji prezreta vlogo posameznika in osebne odgovornosti. Zato sem želel priti do odgovorov brez domnev o tem, kaj je nekoga vodilo v nasilje. Enostavno sem jih prosil, naj mi povejo, kaj se je zgodilo.

Kako so vaši intervjuvanci upravičevali uporabo nasilja za dosego svojih ciljev?

> Nisem jih sicer konkretno vprašal, kako upravičujejo nasilje, vendar so ga včasih začeli upravičevati kar sami. Rekli so na primer, da so bili toliko časa zatirani, na kolenih, ne da bi se uprli, da je bila to njihova edina možnost, ali pa so rekli, da so poskusili z mirnimi procesi, z lobiranjem, pa niso prišli nikamor. Marsikdo meni, da so danes zakoni boljši, nekdaj diskriminirane skupine pa v boljšem položaju. Po navadi rečejo: naše akcije so nam pomagale, da smo prišli do položaja, v katerem smo danes, ko so razmere boljše. Številni bodo rekli, da je bilo slabo, kar so naredili, in da ne želijo, da bi to za njimi moral storiti še kdo drug. A ker so to storili, so danes v položaju, ko spet lahko dihajo.

Drugačnega mnenja so najbrž tisti, ki prisegajo na mirne proteste.

> Seveda, mirni protestniki, ki v življenju niso zalučali kamna niti v razmerah, v katerih bi bila demonstracija nekaj povsem vsakdanjega, ko nekateri mladi fantje priznavajo, da bi šli kamorkoli, na katerokoli demonstracijo, samo da bi se lahko upirali, menijo drugače. Po njihovem razmere pred upori in današnje razmere niso tako zelo različne. Po njihovem nasilje nikoli ni bilo potrebno. V ljudeh, s katerimi sem govoril, sem čutil razpetost med obžalovanjem svojih dejanj in popolnim razumevanjem, zakaj so naredili, kar so naredili. Moj ključni intervjuvanec je dejal: ne obžalujem svojih dejanj, vendar pa si jih nikoli več ne želim narediti. Torej si ni želel postati nasilen, vendar po tem, ko se je enkrat odločil, prevzema popolno odgovornost za svoja dejanja. To se mi zdi veliko kompleksnejši pogled na problem, kot pa ta, da bo posameznik z nekimi dispozicijami neizbežno storil nasilno dejanje.

Kot razlog za vodljivost teroristov mnogi navajajo nizko stopnjo obveščenosti in manipulativno moč (verskih) voditeljev.

> Seveda gre lahko tudi za takšne primere, vendar to ni pravilo. Rezultati nedavne raziskave predvidevajo »stopnišče terorizma«. Na primer, če se čutiš diskriminiranega, boš morda stopil na naslednjo stopnico, kjer boš jezen, in potem morda na novo stopnico, kjer boš stopil v stik s teroristično organizacijo in ponotranjil njene vrednote. In višje ko greš po stopnicah, verjetnejše je nasilje. Ni veliko empiričnih dokazov, ki bi to potrjevali. V nekaterih situacijah to drži: ljudje se čutijo diskriminirane, čutijo jezo, vendar ne verjamem, da gre za tekoče stopnice, s katerih ne moreš sestopiti. V intervjujih sem skušal dobiti boljši občutek, zakaj se nekateri odločijo za teroristična dejanja, vendar se mi vedno bolj zdi, da za to ni pravil.

Je Severna Irska primer, ki ga je mogoče prenesti na druge teroristične skupine? Je reprezentativna?

> Podrobneje ko se ukvarjaš s posameznikom, bolj ga spoznavaš in vedno težje posplošuješ na celotno populacijo. Vendar hkrati, ko se ukvarjaš s posameznikom, vidiš tudi nekatere univerzalne poteze: marsikdo na Severnem Irskem se odziva na spopade drugod po svetu, na primer v Iraku, rekoč: poglejte, kaj dela njihova vlada, se niso ničesar naučili na našem primeru, v naših 30 letih nasilja? Psihološko gledano, če sodim po intervjujih, in to ni nobena huda znanost, bodo kolateralne žrtve napade vedno videle kot neupravičene in vemo, da so kolateralne žrtve neizbežne. Takrat postane neka oblika povračila sprejemljiva, teroristične skupine, ki želijo udariti nazaj, pa dobijo vsaj podporo skupnosti, če ne celo njenega aktivnega sodelovanja. Nasilje postane legitimna pot za izražanje nestrinjanja.

Kako pomembna je vloga terorističnih skupin? Ali ljudje iščejo skupine ali skupine najdejo njih?

> Vsakega nekaj, seveda. Skupine so praviloma globoko vpete v skupnost. Ko sem intervjuval enega od vodilnih upornikov UVF, sem ga vprašal, ali me lahko seznani še s katerim od članov te organizacije. Odgovoril mi je: stopi na cesto in trčil boš v vsaj 20 takih. Ti ljudje niso vpleteni samo v nasilje, temveč skušajo vzpostaviti strukturo v skupnosti, kjer živijo. V nekaterih primerih bo v takšnih skupnostih manj nezakonitih dejanj, ker bodo sami sebi neke vrste policija. In če uradna policija ne opravlja svojega dela v takšnih skupnostih, teroristične organizacije pridobijo legitimnejši status. Ljudje, ki so danes na oblasti na Severnem Irskem, so bili v času spopadov precej dejavni na različne načine. Zdaj pa iščejo mirne poti za reševanje sporov.

Ampak »teroristična« struktura v skupnosti ostaja?

> Ljudje z obeh strani priznavajo, da logistična struktura ostaja, čeprav ne uporabljajo več orožja. Kajti če bi ponovno kaj izbruhnilo, bi bili zaradi tega takoj pripravljeni na odziv.

Toda če struktura ostane, potem lov na voditelje ni več smiseln?

> Zelo previdno je treba pretehtati, kateri problemi so najpomembnejši v takšnih skupnostih. Tukaj ne moremo posploševati, kajti če gre za ideološko, versko pozicijo, ki vodi v terorizem, gre za povsem drugačen razlog, kot če se ljudje vsak dan počutijo ogrožene. Najprej je torej treba identificirati probleme skupine, nato pa je nujno pogajanje. Britanska vlada je nazadnje le poslušala vodji IRE Gerryja Adamsa in Martina McGuinnessa in mislim, da je bilo delo diplomatov takrat zelo fascinantno, celo tako zelo, da so nazadnje pisali govore za Gerryja Adamsa kot odzive na to, kar je rekel britanski parlament. Ključen je dialog. Tudi ko vlade rečejo, da se ne bodo pogovarjale s teroristi, to ni pretirano pametna odločitev, vendar tako ali tako ne verjamem, da se vlade ne pogajajo. Mislim, da se v zaodrju dogaja marsikaj. Če splošna populacija vidi, da se razmere izboljšujejo tudi brez nasilja, ga bo manj podpirala. Severna Irska je gospodarsko veliko uspešnejša, kot je bila v preteklosti, čeprav je vedno mogoče, da bodo nemiri spet izbruhnili. Republikanci so nedavno spet izpeljali nekaj napadov, a ker nimajo več splošne podpore prebivalstva, je šlo za osamljene napade, ne za splošno nasilje.