Noč čarovnic 2

Rob Zombie

Noč čarovnic se začne takoj po Noči čarovnic: Laurie Strode (Scout Taylor-Compton), ki je edina preživela klavnico in ki je ustrelila »pošastnega« Michaela Myersa (Tyler Mane), svojega brata, najdejo katatonično in amnezično, medtem ko naj bi bil Myers mrtev, toda njegovega trupla ni na spregled. Spet je zbežal. Spet se bo vrnil. Zla spet ni mogoče pokončati. In nič ne pomaga, če pozabiš, da je tvoj brat. Ne, nič ne pomaga, če izgubiš spomin - Myers je pošast, ki se vsega spominja. Ničesar ne pozabi. In seveda, nič ne pomaga, če zamenjaš svojo identiteto. Pošast vedno najde domov. Vsi, ki se postavijo med Myersa in dom (šerif Brad Dourif, terapevtka Margot Kidder in dr. Loomis, neuničljivi psihiater, ki ga igra Malcolm McDowell), so le postaje, ki zaudarjajo po zatohlosti, gnitju, malignosti, razpadanju, blaznosti, korupciji - in ki jih Myers, ta »Devil's Reject«, spremeni v karnevalski ground zero... ee, v House of 1,000 Corpses. Je Rob Zombie novi John Carpenter? Sodeč po tem, da je skušal z rimejkom Noči čarovnic »kanalizirati« Carpenterja, bi lahko rekli, da ima to ambicijo. Razlika je v tem, da se Carpenter ni hotel ponavljati, zato je nadaljevanje svoje Noči čarovnic na začetku osemdesetih prepustil drugemu režiserju, medtem ko je Zombie sklenil, da bo nadaljevanje svoje Noči čarovnic - in obenem rimejka Carpenterjeve Noči čarovnic - režiral sam. Brez »duhovnih« surogatov. To, da skuša biti pri tem pretenciozen in arty, celo intelektualističen, ga sicer ne odreši, toda v času, ko je Slovenija ravno sredi debate o razliki med zveličavnostjo »klasične« družine in motenostjo »neklasične«, razširjene, istospolne družine, je lepo videti film, ki tako pikantno, tako groteskno in tako retorično prepričljivo oporeka »tisočletni tradiciji« in »naravnim zakonom«. Nekatere reči je treba ponoviti, si je rekel Zombie in ponovil to, kar je povedal že v Noči čarovnic: da je »klasična«, nuklearna, patriarhalna družina - družina s »tisočletno tradicijo«, družina, ki živi po »naravnih zakonih« - ultimativni vir zla. Ali bolje rečeno: da pošasti, kakršen je Michael Myers, ustvarja prav »klasična« družina. Michael Myers je produkt »klasične« družine - produkt njene represivnosti, produkt vsega, kar mora »klasična« družina potlačiti, da bi ostala »klasična«. Michael Myers ni produkt družbe, ampak produkt družine. Pekel, v katerega nas odpelje Rob Zombie, je družina. To, da se stalno vrača, da se skuša torej na vsak način vrniti k svoji družini, ki ga vedno zavrne, govori o brutalnosti »klasične« družine. To, da lahko patriarhalno patologijo družine, predvsem svoje sestre, zamaje in katarzično razreši le on, »pošast«, pa govori o pandemični okuženosti »klasične« družine.