Boris Pilnjak: Celo življenje

+ + + +

Vmesni člen

Pilnjak, psevdonim si je izbral po samoimenovanju gozdnih delavcev, je eno velikih imen ruske porevolucionarne proze, predvsem je prelomen njegov roman Golo leto. Usodo je delil s tistimi sopotniki in prijatelji, ki so bili potem v času stalinizma izobčeni iz javnega življenja in slej ko prej umaknjeni; njemu konkretno so tik pred drugo vojno prisodili vohunstvo za Japonce in ga odstranili z literarnega in sploh prizorišča. Njegova proza, kakor jo beremo v tem izboru, je nekje vmes med realizmom skoraj angažiranega tipa, ki priklicuje nekatere klasike iz predprejšnjega stoletja, ne samo ruske, in se naslanja nanje, slutimo navezavo na bolj ljudske pripovedne forme z vso starožitnostjo in folklornostjo, s katero je podkleten prepoznavno pridušen sentiment, in nekakšnim razblaženim, spravljivim modernizmom, ki drugače od zahodnega ne stavi na tok zavesti. Modernost se kaže bolj v kompoziciji, v montaži okruškov in razlomljenosti, v fragmentaciji pripovedi in odpovedi sklenjenosti, celovitosti. Daljše pripovedi iz tega izbora so precej različne, kar je glede na daljši čas od nastanka, od Pilnjakovih pisateljskih začetkov, pričakovano, nihajo pa od zgodb o ruskem malem človeku in njegovi bedi - kar nekaj jih daje slutiti veliko porevolucionarno lakoto ali zavožene usode carističnih generalov - do neprizadetega in skoraj surovega deskripcionizma, kadar gre za popise divje narave, ki je sploh pogosta Pilnjakova inspiracija.

Naslovna zgodba govori o ptičjem paru, reprodukciji, kljuvalnem redu in neizbežnem koncu, to je celo življenje in drugega nič, ali pa o umiranju že precej dementnega in ostarelega možaka. Nekaj je skoraj potopisov in skoraj evforičnih avtobiografskih zapisov, recimo fascinacija s potopom v morje v skafandru ob reševanju zaklada s potopljene ladje. Tam se prvič razmahne njegova avanturistična narava in stilska zadržanost se umakne entuziazmu, prav tako ob popisih življenja ob silnih ruskih rekah, sicer pa je njegov stil uglajeno obvladan, fragmentaren, nadrobljen. Pilnjakov stavek je pogosto prekinjan z vrinjenci pa s prepoznavno skladnjo in z nakazano repeticijo. Ves čas imamo občutek, da je deskripcija, pogosto narave ali interierjev, tista, ki priskrbi inicialni zamah in kuliso, pred katero Pilnjak potem postavlja literarne osebe in njihove pretežno ubite, skoraj žalostne usode, kar daje tej prozi značilen, skoraj melanholičen pridih, v katerega se prav nikdar in nikoli ne primeša humor, pretiravanje. Prej gre za skoraj otopelost in spoznanje o neizbežnosti, minevanju, v katerem so izdatno primešani ostanki pravoslavne sprijaznjenosti in skoraj pasivnosti.