Arto Paasilinna: Župnikov zverinski služabnik

+ + + +

Za ljubitelje finskega romanopisca samo kratko sporočilo: na voljo novi Paasilinna.

Novi kajpak v slovenščini, v originalu biva namreč že od leta 1995. Sam avtor je stabilen, nikoli ne ra-zočara. Vsakič osvoji bralca: naj si bo z »Zajčjim letom«, s »Tulečim mlinarjem«, z »Očarljivim skupinskim samomorom«, z »Dedom za petami«, ali z zadnjim prevodom. Kako mu uspeva?

Paasilinna je zvest samemu sebi, saj venomer pripoveduje isto zgodbo, le vsakič posebej izbere novega junaka. Vse njegove osrednje like druži razhod z družbo. Ne v smislu upornikov, ki bi želeli spremeniti norme in pravila družbenega reda. Njegovi župniki, mlinarji, dedje etc. nimajo nobene želje, da bi se upirali in subvertirali ustaljena pravila in zakone, preprosto so se odločili, da zaživijo po svoje. Pri čemer ne ogrožajo drugih, jim ne vsiljujejo svojih »norosti«, ampak si iščejo lakune, v katerih bi mirno udejanjali svojo pravico do posebnosti. Župnik Huuskonen tako zaživi vsakdanje življenje z mladim medvedjim mladičem, ki ga poimenuje Zlomek. Kako bosta živela, kako se bosta približevali človeška in medvedja narava, kašno mesto bo odslej dobila župnikova žena, kakšne peripetije bo novi par uprizarjal, to so vsebine obešenjaško ironičnega romana.

Pogum biti drugačen, v tem vztrajati in uživati tudi potem, ko si zaradi ekscesa ob službo in privilegije, biti vseskozi odisejsko odprt za nove korake, a hkrati spoštovati splošne postave, to je zmagoviti leitmotiv priljubljenega finskega pisatelja. Zlasti, ker ne pozna pojmov tragedija in življenjski poraz. S svojim pisanjem preprosto riše ludistične poti, po katerih lahko stopamo in tako demonstrira, da nikoli ni nič izgubljenega, da si lahko sami izmišljujemo smisle življenja. Še več, niti ne potrebujemo refleksije, zadošča, da prisluhnemo nenadnemu klicu in mu sledimo.

Skratka, pisanje Paasilinne se dogaja kot klic k Bogu, le da se ta realizira mimo religije.