Fame - Sanje o slavi

Srednješolski mjuzikl.

Ker živimo v času Hanne Montane, Srednješolskih mjuziklov, bratov Jonas in rimejkov, je bilo le še vprašanje časa, kdaj bodo posneli rimejk najstniškega mjuzikla Slava, ki ga je Alan Parker leta 1980 posnel tako realistično in tako pikantno, da ga tisti, ki so bili mlajši od 17 let, v ameriških kinih sploh niso smeli gledati, pa četudi so fantje in punce, talentirani dijaki New York High School of Performing Arts, ki hočejo ujeti slavni del ameriškega sna, le peli in plesali, recimo »Out Here On My Own« in »I Sing the Body Electric«. Fluidni rimejk, ki se dogaja na isti gimnaziji, ne hlini, da je original, čeprav se s tem, da bi realizem originala nadgradil in ažuriral s šejkanji kamere, tako trudi, kot da bi skušal tekmovati z epilepsijo Michaela Baya. A po drugi strani, vsi ti talenti (Naturi Naughton itd.), ki se prebijajo skozi štiriletko avdicij, discipline, drillov, odrekanj, kompetitivnosti, nervoze, glavobolih melodram, sopihanj, jeze, tovarištva, razočaranj in pop stahanovščine, izgledajo kot transformerji - komaj čakate, da nehajo govoriti in da planejo v akcijo. Ko namreč govorijo, so tako telenovelistično dolgočasni in zoprni, da si želite le eno: da ne bi prevečkrat prešli od besed k besedam. Zoprnost pride s talentom. Glasbene točke, ki niso nič posebnega, potem sprejmete kot odrešitev, saj so očitno edini način, da jih utišajo. Ko se izgubijo v masi, so takoj bolj simpatični.