15. 10. 2009 | Mladina 41 | Kolumna
Užitek v razmerah ekstenzivnega kapitalizma
O seksu samozaposlenih, samo zaposlenih in brezupno brezposelnih
Deževalo je, da bog pomagaj, ko sem v Knafljevem prehodu trčila ob založnika, katerega, ne povem, ker je bil svoje dni povsem spodoben človek, dokler ni odkril kapitalizma po požigalniškem sistemu. Zakaj nič več ne prevajaš za nas, me pobara. Ker je vaša založba enostransko in samovoljno znižala honorarje do te mere, da se mi nič več ne splača, rečem po pravici in postavi. Nekdaj spodobni mož je osupel. Saj imamo enake kot Mladinska knjiga, se brani; ja, točno v tem je problem, se nasmehnem. Tudi MK je namreč že davno občutno znižala prevajalske honorarje, enostransko in samovoljno seveda, saj se jih najbrž drugače ne da - kdo pa se bo posvetoval s slehernim potencialnim pogodbenim sodelavcem posebej, samozaposleni v kulturi pa drugače od tistih, ki so v kulturi samo zaposleni, tudi ceha ali sindikata ali Dora Hvalice nimamo. In zdaj pride tisto glavno. Nekdaj spodobni možakar me bridko pogleda, iskreno pretresen. Čakaj, ali ti prevajaš za denar ali iz užitka, mi poočita.
Medtem ko samozaposleni kulturniki doživljamo tovrstne šoke, kakršnih smo navsezadnje že vajeni, požigalniški kapitalisti sleherni dan četam delavcev enostransko in samovoljno nižajo plače do te mere, da jih nazadnje sploh nimajo, ker ostanejo s knjižico v roki, tako da so celo za užitek ob delu prikrajšani, ne le za kruh. Edino, kar pravzaprav sploh še imajo, je preobilica prostega časa, za katerega so vrhunsko neusposobljeni, saj vse življenje niso delali drugega, kot da so, em, delali, in si niso iskali konjičkov; medtem ko menedžerjem in politikom kronično primanjkuje dragocenih trenutkov za rekreacijo in sprostitev, jih imajo prebivalci sončne uprave zdaj kar čez noč toliko, da ne vedo, kam bi z njimi, in to je resnično krivica. Ubogi menedžerji. Od silne zavisti in bolečin v duši se ta ali oni požigalniški kapitalist včasih celo znebi pripombe, podobno kot nedavno tega Erazem Pintar v televizijski oddaji Piramida, da so si delavci sami krivi, ker že pred tridesetimi leti niso razmišljali o strokovnem usposabljanju in takih rečeh, ter da naj odpuščene Murine delavke, namesto da stokajo, raje odprejo šiviljstvo doma. Seveda se frajerji Pintarjeve sorte ob tem ne vprašajo, ali Pomurje - ali vsa Slovenija - sploh potrebuje dva tisoč samozaposlenih butičnih krojačic (celo najbolj fancy oblečene dame lahko nosijo samo eno obleko, en par čevljev in en klobuk, resda velik, naenkrat), to, kar poskušam poudariti tukaj in zdaj, pa je pravzaprav tole: vsi ti nesrečniki, ki so padli skoz špranje v sistemu, so garali za tekočim trakom natanko zato, ker so bili že zamlada premalo iznajdljivi in premalo izobraženi, da bi se podali na svoje, torej tega tudi zdaj, ko so za nameček še znatno starejši, ne bodo mogli storiti. Hkrati jim pomanjkanje iznajdljivosti in izobrazbe onemogoča, da bi se med prisilnim brezdeljem in dolgčasom, ki se bo vlekel vse do začetka prejemanja beraške penzije, pa tudi po tem, posvečali prostočasnim dejavnostim, kakršne naj bi plemenitile človekovo eksistenco in mu dajale tisti prekleti užitek. Vse, kar jim ostane, so stiska, občutek odvečnosti in antidepresivi.
Živel kapitalizem. Pred približno četrt stoletja je dr. Jože Mencinger med predavanjem o politični ekonomiji na pravni fakulteti v Ljubljani razlike med socializmom in kapitalizmom povzel nekako takole: socializem ima nešteto odlik in eno samo pomanjkljivost - ne deluje. Nasprotno ima kapitalizem nešteto napak in eno samo odliko - deluje. Me zanima, kaj bi rekel danes; natančneje, kaj bi dejal, ko bi delovanje kapitalizma presojal skoz oči odpuščenega delavca Mure.
In tako je navsezadnje resnično ganljivo spoznanje, da vsaj en delodajalec v državi plačnih razmerij s svojimi zaposlenimi ne ureja enostransko ali samovoljno, temveč se z njimi pogaja: ta dobri delodajalec pa je kajpada vlada, ki skrbno pazi, da tistim, ki prejemajo plačo iz naših davkov, ne bi pokazala prehudo krivega prsta in ne bi zato oni planili v preglasen jok. »Odpravljanje plačnih nesorazmerij« se reče tej coprniji in v zvezi s tem je bil na pogajanjih z raznimi sindikati prav te dni »storjen korak naprej«. Tako je to, če imaš Dora Hvalico in si v kulturi samo zaposlen (ali pa boš v službi tudi delal, je prepuščeno tvoji osebni presoji). Ker pa že od mladih nog kažem neverjeten talent za korake nazaj ali vsaj za tiste vstran, predlagam vladi še enega.
Ko bodo naslednjič, denimo, sodniki zahtevali izenačitev svojih plač s poslanskimi, je treba prikimati in reči: prav imate, navsezadnje so vaše zahteve podprte s celim kupom zakonskih in podzakonskih aktov, vam pravnikom pa tega, da se sklicujete na pravo, resnično ne kaže zameriti. Torej bomo to plačno nesorazmerje odpravili tako, da bomo znižali plače poslancem. Mislim, da ni državljana (razen sodnikov in tistih devetdesetih joklov na Šubičevi), ki ne bi s huronskimi kriki navdušenja pozdravil te elegantne, preproste rešitve, ki je najbrž celo skoraj v skladu s črko zakona. In ko bodo potem učitelji zahtevali izenačitev svojih plač s sodniškimi (v sveti veri, da je pedagoška gimnazija enakovredna resnični gimnaziji in pedagoška akademija guljenju klopi na pravni fakulteti), gre prikimati in reči: sploh ni problem, bomo takoj uredili. In bomo znižali plače sodnikom, nato pa, da ne bi znova prišlo do plačnih nesorazmerij, še joklom na Šubičevi. In potem ... ampak najbrž kakšnega posebnega »potem« ne bo, ker bo naslednji člen v verigi, denimo medicinske sestre, gotovo dovolj priseben, da bo modro tiho.
Okej, šalo na stran; v resnici se strinjam s sodniki, celo s Hvalico se strinjam: tako pač ne gre. Ampak tako, kot gre zdaj, tudi ne bo šlo naprej. Pahorjeva vlada nima kje jemati, ne po tistem, kar je zapustila Janševa. Sploh pa, pravijo, je kriza. Če je kriza - če je res kriza in če ni ta le izgovor za množično odpuščanje tistih najbolj nemočnih in najmanj privilegiranih - bi se spodobilo zategniti pas vsem. K vragu etika in pravo, to so, kot vemo, zgolj lepe besede: ampak estetika medčloveških odnosov bi zahtevala, da varčujejo vsi, kadar mora proti svoji volji varčevati eden.
Kajti kriza je, gospodje, s kapitalističnimi krizami pa je tako kot z mačkom po prekrokani noči. Po večletnih izkušnjah s terminalnimi mački in po svoji prvi véliki globalni krizi sem se dokopala do prepričanja (morda se motim), da je oboje neozdravljivo, natančneje, da oboje mine šele, ko čas in narava opravita svoje. Vsa znamenita zdravila za mačka - od goltanja aspirinov, magnezija in vitamina C do jajc na oko, krvavih Marij, kislih župc, tuširanja z mrzlo vodo in seksa, če te je kdo v takem stanju pripravljen povohati - so namenjena zgolj temu, da ti čas hitreje mineva, medtem ko čakaš na odrešitev. In iz tega zornega kota je morda celo dobro (in morda se spet motim), da Pahorjeva vlada ves ta čas krize ni napravila ... pravzaprav nič; da je bilo vse njeno manevriranje, krpanje in neskončno dogovarjanje nekako na ravni aspirinov, kislih župc in tuširanja. Samo seks je umanjkal.
Na, pa smo spet ob užitek.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.