Sivi balon rdeče barve

Zdaj ko je Amerika sredi nove hladne vojne, ko ameriška desnica spet povsod vidi demone hladne vojne, ko se ji povsod prikazujejo komunisti in ko celo predsedniku Baracku Obami očita, da je komunist, socialist in leninistično-stalinistični diktator (prevzeti hoče tovarne!, prevzeti hoče banke!, prevzeti hoče zdravstvo!), je bilo neizogibno, da Ameriko preleti in prestraši neznani leteči predmet, UFO, ultimativni simbol hladne vojne - leteči krožnik. Ali bolje rečeno: orjaški helijev balon v obliki letečega krožnika. Da je bil sive, kovinske barve, se razume samo po sebi, kakor se samo po sebi razume tudi, da je izgledal povsem resno. Smrtno resno. No, da bi izgledal smrtno resno, so rekli, da je v njem obtičal šestletni otrok. Nehote: zlezel naj bi v košaro tega helijevega letečega krožnika, ki je bil pripet pred hišo, vrvi naj bi se nekako odpele in leteči krožnik je odletel, otrok pa ni več mogel ven. Leteči krožnik je tako letel in letel in letel. Pri belem dnevu. Kar pomeni, da je bil lepo viden. Že na daleč. Helikopterji TV-postaj so ga spremljali celo pot - in njegov let v živo prenašali. Non stop. Brez predaha. Brez reklam.
Če si lahko to sploh predstavljate: brez reklam! TV-postaje niso hotele zamuditi niti trenutka. Logično: če bi FoxNews vmes nenadoma zavrtel reklamo ali pa celo reklamni blok, bi gledalci takoj preklopili na CNN ali pa MSNBC - in ne bi jih bilo več nazaj, kajti vsi so vrteli isto sliko. Na vsakem kanalu te je čakala ista slika. Isti helijev balon sive barve. Ista sivina. Isto enoumje. Hja, enoumje. Amerika je sicer še imela različne TV-kanale, toda vsi so vrteli isto sliko. Kar pomeni, da se je Amerika za uro in pol prelevila v Kitajsko. V komunistično deželo. Živo si lahko predstavljate, kaj se je motalo po glavah konspiroloških lunatikov: kaj če za vsem tem stoji Obama? Kaj če je bil to le test? Kaj če je hotel le preveriti, kako bi se Amerika odzvala na totalitarni TV-program, na TV-sivino, na TV-enoumje? Navsezadnje, česa pa se desnica najbolj boji: tega, da bi se nekega jutra zbudila in ugotovila, da na vseh kanalih vrtijo isti program. To bi bil definitivni znak, da so Ameriko prevzeli komunisti.
Ergo: tisti helijev balon je bil popolna karikatura strahov ameriške desnice, popolna parodija ameriške »protikomunistične« histerije, popolna travestija nove hladne vojne, ki zvija, muči in straši Ameriko. Še več, helijev balon je Ameriko prisilil, da se je začela obnašati kot Kitajska, kot komunistična dežela z enim samim TV-programom. Oh, še več: helijev balon je Ameriko prisilil, da je začela v uživati v tem edinem TV-programu, v tem TV-enoumju, da si potemtakem ni želela gledati ničesar drugega. To je bil edini TV-program, ki ga je hotela gledati. Kako malo je treba, da se Amerika povsem voljno spremeni v kolaborantko novega »režima«. Vsi so vrteli isto sliko - vsi so gledali isto sliko, isto sivino. Obama, test je uspel! In to pri belem dnevu. Zadoščal je že malce večji helijev balon. Reči je bilo treba le, da je v košari tega helijevega balona otrok, nedolžno bitje v smrtni nevarnosti. Kot rečeno: vse se je odvrtelo pri belem dnevu in helikopterji so bili ves čas blizu, tako da se je videlo, da gre le za helijev balon, le za igračo, le za imitacijo letečega krožnika - in publiki so morali malce pomagati (otrok!, sam v balonu!, smrtna nevarnost!), da se je lažje vživela.
Zdaj pa si predstavljajte, da se vse skupaj ne bi odvrtelo podnevi, ampak ponoči, in da bi se helijev balon v obliki letečega krožnika v temi rahlo bleščal: ljudje bi TV-postajam takoj javili, da nad Ameriko leti neznani leteči predmet, verjetno leteči krožnik, TV-postaje bi se vključile v neposredni prenos in ugibale, kaj je to - leteči krožnik, kak vojaški balon, eksperiment ali kaj drugega. Toda mnogi bi - pod vtisom hladnovojnih strahov, hladnovojnih prikazni in hladnovojne ikonografije, ki vse bolj obsedajo Ameriko - mislili, da gre za pravi leteči krožnik. In da bi se ljudje vživeli, ne bi potrebovali šestletnega otroka. Hočem reči: dovolj bi bil diskretno razsvetljeni helijev balon, ki bi švigal skozi noč. Ker se neznani leteči predmet ne bi dobro videl, bi izgledal resno. Smrtno resno. Se vam zdi to preveč prisiljeno in neverjetno? Nehajte: že podnevi je ta helijev balon izgledal tako resno, tako avtentično in tako realistično, da so morali TV-komentatorji, ki so spremljali njegov let, stalno poudarjati, da gre le za helijev balon v obliki letečega krožnika, ne pa za leteči krožnik.
Ponoči, ko to ne bi bilo tako jasno in ko se helikopterji neznanemu letečemu predmetu ne bi tako približali (in tudi če bi se, to jasnosti ne bi kaj prida povečalo), ljudje ne bi tako zlahka verjeli, da tisto ni pravi leteči krožnik. Lepo prosim: mar ni bila prav Amerika v času hladne vojne najbolj obsedena z neznanimi letečimi predmeti? Mar ni v času hladne vojne prav Amerika največkrat »videla« neznane leteče predmete? Mar niso v času hladne vojne neznani leteči predmeti največkrat »pristali« - ali pa »strmoglavili« - prav v Ameriki? Hej, spomnite se le Roswella, kjer naj bi 8. julija 1947 strmoglavil neznani leteči predmet - in danes, 62 let kasneje, v Ameriki še vedno ni konsenza o tem, kaj je strmoglavilo pri Roswellu. Mnogi namreč še vedno trdijo, da je za »incident pri Roswellu« poskrbel leteči krožnik, ne pa helijev balon. Tistega, ki je zrežiral to potegavščino, pač niso nikoli dobili. In tudi če bi ga. Ali bolje rečeno: dobili so ga - ameriško vojsko, ki je sporočila, da se je pri Roswellu v resnici razsul vojaški špijonski balon. A tu je problem: kdo pa verjame vojski? In končno: kdo bi vojski verjel, da skozi noč ne šviga pravi leteči krožnik, ampak le helijev balon v obliki letečega krožnika?

Incident pri Denverju

Vse skupaj se je zgodilo 15. oktobra v Koloradu. Če naj rezimiram: zakonca Heene, bazirana v Fort Collinsu, nedaleč od Denverja, sta šerifa, Zvezno letalsko upravo in KUSA-TV, denversko podružnico TV-mreže NBC, panično obvestila, da se je družinski helijev balon snel z vrvi, da je odletel v višave (Up!) in da je v košari obtičal njun šestletni sin Falcon. Alarm! Šerif, Zvezna letalska uprava, Ministrstvo za domovinsko varnost, Nacionalna garda in TV-postaje so krenili v akcijo, na reševalno misijo - na zasledovanje balona. Na koruzna polja so planili džipi, na nebo pa je bušnila množica helikopterjev, recimo black hawki in kiowe, pa tudi helikopterji TV-postaj, ki so se takoj vključile v neposredni prenos tega lova na helijev balon. Balon je letel pretežno na višini 2400 metrov, v uri in pol preletel skoraj 100 kilometrov in tri koloradska okrožja, Larimer, Adams in Weld, in potem povsem mirno in varno »strmoglavil« pri Keenesburgu, slabih 20 kilometrov severovzhodno od denverskega mednarodnega letališča, ki je potniška letala preusmerjalo, tako da niso »ogrozila« šestletnega balloon-boya, samo letališče pa so - resda za kratek čas - celo zaprli. Ko je balon pristal ... ee, »strmoglavil«, o dečku, ki naj bi bil v njem, ni bilo ne duha ne sluha.
Ni čudno, so takoj javili: med letom - tam nekje pri Plattevillu - naj bi videli, kako je nekaj padlo iz balona. Otrok? Policija je začela takoj česati tla, nad katerimi je letel balon, toda našla ni ničesar. Ni čudno: dečka so kasneje našli doma, skritega v neki škatli. Ne, ni poletel V višave, kot to stori Carl Fredricksen, junak slovitega animiranega filma, ki kroži po Ameriki (in svetu). In ne, malega ni potegnilo v nebesa. Ali natančneje, mali se ni skušal udeležiti vnebovzetja niti se ni hotel približati Bogu, kot so upali nekateri (Jezušček!), tako da je biblični »incident pri Denverju« izgledal le kot parodija biblične Amerike, pač tistega dela Amerike, ki ima raje Biblijo kot ustavo in ki z ustavo maha le zato, ker v njej vidi citat Biblije. Ne pozabite: v Teksasu bodo 5. novembra usmrtili Khristiana Oliverja, ki so ga pred leti obsodili na smrt, toda ko so porotniki tedaj tuhtali, ali si fant zasluži smrt, so preverili, kaj piše v Bibliji, in ugotovili, da Biblija za morilca predvideva smrtno kazen. Presodili so tako, kot bi presodil Bog. Ker so se tako zlahka vživeli v Boga, ni dvoma, da so se tako zlahka vživeli tudi v Falcona, ki je izgledal kot Jezus sredi matinejske verzije vnebohoda.
Helijev balon je bil popolna karikatura »duha časa«, popolna travestija vseh tistih »balonov«, ki so počili in Ameriko - in svet - potopili v finančno in gospodarsko krizo, obenem pa tudi parodija vsega tistega, čemur Američani najbolj verjamejo: vojske, policije in Biblije - oh, in medijev, ki so helijev balon dobesedno pojedli in potem skušali z njim nahraniti svet. Le zakaj ne? Deček v helijevem balonu je izgledal kot ready-made resničnostni šov: pravo življenje, pravi ljudje, brez scenarija, brez režije, čudaška drama, smrtna nevarnost. Helikopterji, kamere in TV-postaje so se prilepili na helijev balon. V neposredni prenos so se telefonsko oglašali eksperti. Bodo dečka rešili s helikopterjem? Ne, ni šans - če se helikopter balonu preveč približa, ga lahko sklati! A po drugi strani - le zakaj bi dečka rešili, če pa bi to pomenilo konec šova. In konec huronskih ratingov. Potem se je oglasil ekspert za helijeve balone, ki so ga vprašali, kako visoko se lahko dvigne ta helijev balon: na kakih 10.000 metrov, je odvrnil. Vau! Ostanite z nami! Ne preklapljajte! Le kdo bi to nehal gledati, če bi vedel, da se lahko deček dvigne tako dramatično visoko? Potem se je oglasil ekspert za helijeve balone, ki so ga vprašali, koliko časa lahko leti ta helijev balon: tudi večno, je odvrnil. Hu! Je kaj boljšega: neskončni resničnostni šov. Resničnostni šov, ki ga ne bo nikoli konec: ultimativna fantazija TV-postaj. Amerika, nima smisla preklapljati: na vseh kanalih boš do konca svojih dni gledala isti šov, isto sliko, isto sivino. Twitter je žgal, streaming je mlel, blogi so cveteli, google je skoraj pregorel. »Balloon Boy« je bil najbolj klikano geslo. Spletne strani velikih medijev so sproti ažurirale podatke o letu. Na Facebooku so se takoj, že po eni uri, pojavile prve fanovske strani, na spletu pa se je takoj začelo trgovanje z majicami: Up! Pa: Go Falcon Go! In: I Believe!
Toda helijev balon je bil le balon. In tudi ta balon je počil. Mali Falcon, alias »Balloon Boy«, je namreč v oddaji »Larry King Live«, ki jo vrti CNN, na vprašanje, zakaj se je skrival in zakaj se ni prikazal, ko so ga klicali, odgovoril: »You guys said we did this for the show.« Ali po naše: prikazal se ni, ker sta mu starša rekla, da gre le za šov. Ameriki je zastal dih. Kaj!? Le šov? Kmalu so začele krožiti špekulacije, da je bil vse skupaj res le šov. Le teater, ki ga je uprizorila družina Heene. Kar je potrdil tudi šerif Jim Alderden, ki je razkril, da so že od samega začetka sumili, da gre le za potegavščino, s katero je skušal Richard Heene, ekscentrični poglavar te hiperaktivne družine, pritegniti pozornost, ujeti tistih magičnih »15 minut slave« ter si s tem zagotoviti čim večjo prepoznavnost in pole position pri kandidaturi za bodoče resničnostne šove. Real-time je bil le iluzija.

Osama bin Laden resničnostnega popa

Mediji so bili kakopak zgroženi, šokirani, ogorčeni. Še posebej TV-postaje. To, da jih je mali človek iz koloradske vukojebine - heh, koloradski hrošč - tako nategnil, se jim je zdelo nezaslišano in neodpustljivo. Še več: pozivati so začeli k linču tega »nemoralnega«, »brezvestnega«, »neodgovornega« človeka, ki da je pripravljen za ratinge zlorabiti vse - celo svojega lastnega sina in kompletno Ameriko! Na TV-kanalu FoxNews so vreščali, da ga je treba strogo kaznovati, da ga je treba poslati v zapor, za 5 do 7 let, da mora plačati za svoj zločin, da mu je treba vzeti otroke in tako dalje. To, da se TV-postaje, ki so za ratinge voljne zlorabiti vse in vsakogar, zgražajo nad malim človekom, ki je zlorabil njih, je več kot ironično, celo perverzno, še bolj ironično in perverzno pa je to, da je vse te TV-postaje zlorabil prav njihov lastni produkt.
Richard Heene, ki je svojo ženo srečal v h'woodski igralski šoli (Lee Strasberg Theatre and Film Institute), je namreč po eni strani »storm chaser«, »amaterski meteorolog« in »znanstveni detektiv«, kar bolj ali manj pomeni, da išče dokaze o obstoju zunajzemeljskih bitij in da lovi tornade - nekoč se je z motorjem zapodil v tornado, spet drugič pa je z letalom obletaval hurikan Wilma. Člani družine Heene menda spijo kar oblečeni, da lahko takoj skočijo v avto in zdrvijo za tornadom. Po drugi strani pa je ekshibicionist, ki je svojo družino zvlekel v resničnostni šov Wife Swap in bil pri tem tako prepričljiv, da jih je publika izvolila tudi v stoto oddajo - obenem je skušal TV-postajam prodati tudi koncepte za najrazličnejše resničnostne šove, recimo o »odbiti družini«. Richard Heene, karikatura TV-eskapizma, ekshibicionizma in senzacionalizma, je čisti produkt eskapistične, ekshibicionistične, senzacionalistične resničnostne kulture, njen groteskni produkt - njen Osama bin Laden. Tip je očitno rojen in oblečen za reality TV.
Toda s svojo resničnostno verzijo Roswella ni nategnil le medijev, motorjev lažne resničnosti, senzacionalizma, eskapizma in ekshibicionizma, ampak je nategnil tudi samo publiko. Ali bolje rečeno: nategnil je tudi male ljudi. Kar pomeni, da je male ljudi nategnil eden izmed njih. Mali ljudje so lahko le zgroženo dahnili: šit, zaupati ne moremo več niti drug drugemu! In zdaj se vprašajte: kje ljudje ne morejo zaupati drug drugemu? Točno: v komunizmu. Ha! Je pa zanimivo še nekaj: vsi so bili zelo razočarani in jezni in ogorčeni in šokirani in užaljeni in osupli, ko se je izkazalo, da je resničnost, ki jo gledajo, v resnici lažna, kajti druge resničnosti očitno ni več.